Delo ima svoje bralce za retardirance

29.3.2017 / 06:08 Komentiraj
Ali novinarji razen za svojimi besedami stojijo tudi za reklamnimi kvizi? Zavezanost resnici je žal vidna tudi iz tega.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pri medijski hiši Delo so krepko ugriznili v večmesečno promocijsko kampanjo in jo nadgradili še z nagradnim kvizom. Izžrebancem, ki bodo odgovorili pravilno, bodo podarili 5.000€.

Štiristranska zloženka, ki se je znašla v poštnih predalih gospodinjstev po vsej Sloveniji, obljublja srečnemu prvonagrajencu 3.000€, vsebinsko pa je ena zanimivejših v zadnjem času. Ker stavi na sporočilnost, s katerim mahajo ustvarjalci oglasa in idejni očetje kampanje: na novinarsko in uredniško verodostojnost te hiše — češ, mi skrbimo zanjo, drugi pa…

Začetka kampanje sem se že dotaknil v svoji analizi in pokazal, da je verjetno nastala zaradi porušenega ugleda v javnosti po številnih odpuščanjih novinarjev na Delu in izraženih dvomih v lastnike.

Poglejmo, kako uspešni so bili pri tem.

Banalizacija in poenostavitev z Miki Miško

Prvo vprašanje pod “izrezanim” časopisnim naslovom Mikimiško [sic!] izgnali iz ZDA! se glasi takole:

“Katera trditev je pravilna? — a) Naslov je resničen. — b) Naslov je alternativno resničen. — c) Naslov je lažen.”

Pri Delu so razmišljali takole: Miki Miška je znan fiktiven lik in ga kot takega ne moremo izgnati v pravem pomenu besede. Torej bodo bralci razumeli, da je to lažna zgodba, in znali obkrožiti pravilen odgovor.

Bralčev občutek, da sodeluje pri rahlo retardiranem eksperimentu, ni daleč od pravega. Da gre za poneumljanje, pa mu bo postalo jasno, če se bo vprašal, od kod prihaja samoumevnost ponujenih rešitev pri reševanju kviza, ki bi ga zlahka pripisali agresivnemu tabloidnemu mediju.

S slovnico seznanjen bralec bi namreč lahko vedel, da je “Mikimiška”, ki jo omenjajo, morda nekaj drugega kot standardna “Miki Miška”. Če bi pregledal vse slovarje, bi ugotovil, da obstaja samo Miki Miška, Mikimiška pa ne.

Prvi dvom je torej zasejan: kaj pa, če ne gre za standarden fiktivni lik? Morda gre za lastno ime nekega človeka? Ali sploh imamo razloge za sklepanje iz naslova, da Mikimiška referira na lik Walta Disneyja?

In nenazadnje: kaj pa, če je beseda “izgnali” tukaj razumljena metaforično? Lani so namreč nekateri mediji poročali o najdbi figurice Miki Miške v okolici Auschwitza, ki jo je domnevno imel pri sebi otrok, deportiran v taborišče.

Navdušenec, ki bi hotel rešiti Delov kviz in obkrožil odgovor “c)”, bi lahko samo probabilistično sklepal, da so ustvarjalci nagradne igre imeli v mislih najbolj banalno možnost. Ampak res trdnega zagotovila za to ne bo imel. Preostane mu branje misli avtorjev kviza in domneva, da ga resno podcenjujejo.

V ponedeljek je Delo — ki očitno stavi na privrženost profesionalnim standardom sledenja resnici — objavilo naslov Obiskali Drnovška in zasadili lipo. Zlahka si predstavljam, da bi se tudi tak naslov lahko znašel v kvizu. Je resničen? Alternativno resničen? Lažen?

Jožetovi rožički

V drugi zgodbi se pojavi fotografija moškega z rožički na glavi:

“Fotografija Jožeta B. z Brezovice, ki so mu začetek marca [sic!] začeli rasti rožički. Fotografija je po vašem mnenju: a) Fotomontaža. — b) Stara fotografija za osebno izkaznico. — c) Pristna.”

Tukaj so sestavljalci stavili na znanstveno kompetentnost svojih bralcev: da ljudje nimajo rogov, ve vsak otrok, ki je prerasel parklja. Verjetno se je kdo pridušal: “Otročje lahko!” ali dodal: “Kaj me zafrkavajo? Saj se lepo vidi, da je fotomontaža!” 

Za skrajne teoretike zarot in vernike vseh vrst pa so levo zgoraj pripisali še ime avtorja fotografije: “Jaka Racman”. Da bo ziher.

Še ena lekcija v dociranju o laži in resnici v novinarstvu. Bralstvo je osvojilo nekaj, kar je že vedelo.

Potujoči cirkus in kolesarska stranka

Še bolj je na preizkušnji probabilizem pri tretji uganki o vzvratno vozečem kolesarju.

“Možje v modrem so včeraj ob 13 [sic!] uri obravnavali kolesarja, ki je po Slovenski cesti kolo vozil obrnjen vzvratno, sedeč [sic!] na krmilu. Kot da mu to ni bilo dovolj, sta na njegovih ramenih stali še dve sopotnici, od katerih je ena žonglirala s petimi pomarančami, druga pa je v roki držala lovskega sokola. Vse tri so prijavili.”

Možni odgovori so trije: a) “Popolna izmišljotina.” — b) “Policijsko nasilje na uslužbenci cirkusa.” — c) “Predvolilni nastop stranke kolesarjev.”

Predstavljajmo si, da je reševalec kviza novinar. Na fakulteti in v službi in novinarskem združenju so ga učili, da mora preveriti vse informacije, preden poda merodajno sodbo ali poroča o dejstvih. Kako naj zdaj, kritično razpoložen, profesionalno nastrojen in oborožen z metodičnim skepticizmom, vnaprej verjame, da je zgodba res izmišljena? Na podlagi česa bi izključil odgovora b in c, čeprav se res zdita nenavadna?

Spet vidimo, da odgovore med sabo loči samo stopnja verjetnosti. Stranke kolesarjev obstajajo, v Mariboru imajo svojo listo. Nasilje nad uslužbenci cirkusa ni nemogoče, splet je poln zgodb o uličnih cirkusantih in njihovih norčijah. Kajti to pač počnejo. Odgovor, da da gre za “popolno izmišljotino”, stavi na popolno gotovost, a neupravičeno.

Hišni sveti in odgovornost do resnice

Na koncu sledi še malce samohvale:

“Kako se imenujejo ljudje, ki skrbijo, da so objavjene [sic!] novice resnične? — a) Uredniki in novinarji. — b) Tiskarji. — c) Hišni svet.”

Treba je priznati, da so ustvarjalci kviza intenzivneje stavili na resnost kot v prejšnjih primerih: Mikimiška, vzvratni kolesar in Jože B. z Brezovice so humorni, a povsem needukativni, medtem ko se z gotovostjo glede privrženosti novinarski resnici ne moremo igrati. Pokazati je treba na pomembno poslanstvo, s katerim hišni sveti in tiskarji nimajo nič.

Žal so kot soustvarjalci resnice izostali lektorji in slovničarji, na kar kaže napaka v vprašanju. Ampak nič hudega. Bo pa ostalo še za naslednji kviz.

Prelet štiristranske zloženke pokaže, da so pri Delu zelo samozavestni glede številke in da so jo pripravljeni promovirati še naprej. Celo tako, da so jo izbrali za kodo, s katero bo bralec prejel Delovo majico kot darilo, s katerim bo — domnevam — sam promoviral medijsko hišo še naprej. — [Fotografija: Boris Vezjak.]

Koda: 1,2 MIO

V posebnem zapisu sem že analiziral Delovo kampanjo in se spraševal, v kakšni meri je ta sploh zavezana faktičnosti — zlasti v trditvi o tedenskem dosegu 1,2 milijona bralcev. Izpostavil sem manipuliranje s tem podatkom v majhnem tisku kot eno izmed spornih dimenzij oglaševalske kampanje.

Prelet štiristranske zloženke pokaže, da so pri Delu zelo samozavestni glede številke in da so jo pripravljeni promovirati še naprej. Celo tako, da so jo izbrali za kodo, s katero bo bralec prejel Delovo majico kot darilo, s katerim bo — domnevam — sam promoviral medijsko hišo še naprej.

Res bi bilo krasno vedeti, ali Delovi novinarji stojijo ne samo za svojimi besedami, ampak tudi za svojimi kvizi in reklamami. Bojim se, da lahko zavezanost resnici včasih razberemo tudi iz tega.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v ponedeljek, 27. marca 2017, pod naslovom Mikimiška in Jožetovi rožički: kako rešiti Delov kviz?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE