Prekleti tujci! Še dobro, da so trgovine prostori narodne prebuje…

28.3.2017 / 06:08 6 komentarjev
“Radi imamo domače” vzklikamo samo, ko gre za hrano. V glasbi pa je slogan žaljivka, ki kaže na pomilovanja vreden okus.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Skorajda že malce židka snov sicer sladke patetike drsi čez trend, ki narekuje prepričanje, da je slovenski kmet nekakšno utelešenje pravičnosti in poštenosti. Da je dobrotnik v stalni konfrontaciji z neizprosno naravo in nerazumno birokracijo. Moralni steber, ki se v vse bolj ranjeni družbi nič manj kot žrtvuje, da bi sodržavljani lahko jedli kar najbolj kakovostno in okusno hrano.

In državljani — tisti z dovolj soli v glavi in cvenka v denarnici — se tega zavedajo. Zato s hvaležnostjo in malone ponižnostjo plačujejo več za domačo superhrano kot pa za tisto, ki je do trgovskih polic pripotovala z letalom. Ker hrana, ki gre na tako dolgo pot, je produkt zlobcev in pogoltnih kapitalistov, ki v brezsramni bitki za denar gazijo čez vse etične, okoljske in poslovne standarde.

Pri tem se zdi zanimiva neobičajno cinična osvežitev, ki je ob spodbudi nonšalantnega prodora multinacionalk zašla v javni diskurz.

Ponosna drža ozaveščenega potrošnika

Gnev do tujcev pri tem ni znamenje ksenofobije in zadrtosti, temveč ponosna drža ozaveščenega potrošnika z izostrenim občutkom za pravičnost. In za dobro.

Področje samooskrbe je postalo ena redkih oaz, kjer je mogoče — če ne že kar zapovedano — oboževati domače, slovensko, ne da bi vas dežurni dušebrižniki obtožili nacionalizma in populizma (če ste izpostavljena politična osebnost).

Tu se je mogoče scela sprostiti v pravičniškem izživljanju in besneti nad kitajskim česnom, turškimi granatnimi jabolki, izraelskimi datlji, srbsko svinjino. Globalizacijo je mogoče preklinjati po mili volji — kar zdaj, ko to počne problematični predsednik Trump, sicer ni več tako zaželeno.

In ja, s polnim imenom, sliko in ponosom mirno lahko rjovete, da nas tujci ogrožajo. Spletnim prijateljem lahko pošiljate povezave do vsebin, ki razkrivajo, kako nas tujci zastrupljajo in nam prodajajo smeti. In kako se jim jebe za ves svet, kaj šele za vas. Ker gledajo samo nase. Njim je mar samo profit.

Trgovci so tisti, ki zmagoslavno jašejo na promocijskem valu samooskrbe, glasbeni uredniki pa z odporom in strahoma tipajo po (ne)znani slovenski glasbi. Njeno predvajanje, pravijo, jim prinaša izgubo. In jih peha v pogubo. Trgovci so postali ljudje s poslanstvom, trgovine pa prostor narodne prebuje.​

Na klepetu z rukolo in Bach za pujske

Oh, kako drugačni so ti ljudje od našega slovenskega kmeta!

Ubožček zgubanega obraza in žuljavih rok še s svojo rukolo prijazno kramlja, ko jo dopoldne obišče. Svojim prašičkom, ki domujejo v poleti prijetno ohlajenih, pozimi pa ogrevanih prostorih — v lepem vremenu se prosto podijo po travniku —, predvaja Bachovo glasbo in vsakega posebej tudi pocrklja ali vsaj počoha za ušesi. 

Slovenski kmet je neutolažljiv, ko to nedolžno in nežno bitje stlači v tovornjak, ki pelje v klavnico. Toda na dnu razparanega srca je vendarle drobcen prostor za pritajeno zadovoljstvo: nahranil bo svoj narod.

Politika kmeta in politika glasbenika

Morda pod vtisom te vélike samooskrbne zgodbe pa se je pred časom primerilo še nekaj.

Država si je zamislila, da bi v večji meri vrnili na police ne samo slovenske pridelke, ampak tudi na radijske postaje več slovenske glasbe. Da bi spoštovali ne le domačo hrano, temveč tudi domačo glasbo. Péto slovensko besedo.

Tu se ni izšlo najbolje. Glasbeniki, ki v svojih sobah in kleteh sanjajo o največjih in najimenitnejših odrih sveta, so vzrojili. Ker na te odre sodi angleščina, dodajajo bolj poznavalsko kot pa fatalistično, ko spotoma sesuvajo avtorje, ki pojejo v slovenskem jeziku, češ, neambiciozneži zaplankani.

Skorajda oglušujoče glasni so bili tudi uredniki, prepričani, da je predpisana kvota slovenske glasbe previsoka, njena kakovost pa prenizka. In da je ukrep zato nevzdržen.

Prostor narodne prebuje

Zamisel o poslušanju slovenske glasbe je tako obtičala na povsem drugačnem bregu od zamisli, da bi kupovali slovenske pridelke. Nekorektno bi bilo reči, da zato, ker so glasbeniki preveliki egoisti. A dejstvo je, da so se kmetje znali poenotiti, izkoristiti pripravljenost politike, si pridobiti simpatije marketinga, ljudstva (ki je nedeljski obisk maše zamenjalo za sobotni obisk tržnice) in nenazadnje tudi velikih trgovcev.

Glasbeniki pa so ostali sami. In sprti.

Spomnimo se, kako so ustvarjalci, ki so peli v angleščini, še pred nekaj leti morali pojasnjevati, zakaj to počnejo. Danes pa se morajo malone zagovarjati tisti, ki pojejo v slovenščini.

Ljudje s poslanstvom

Mogoče je že celo pomisliti, da je slovenska pesem namenjena kmetu, ki je “preprost in iskren”, njegovemu kupcu, ki “prisega na najboljše”, pa je treba streči s komadi v angleščini. “Radi imamo domače” lahko zato vzklikamo samo, ko gre za hrano — medtem ko v svetu glasbe utegne biti takšen slogan prvovrstna žaljivka, ki kaže na pomilovanja vreden okus. 

Osebno sicer kar verjamem, da je država želela obojim stopiti naproti. A jasno je, da so tačas trgovci tisti, ki zmagoslavno jašejo na promocijskem valu samooskrbe, glasbeni uredniki pa povečini z odporom in strahoma tipajo po (ne)znani slovenski glasbi. Njeno predvajanje, pravijo, jim prinaša izgubo. In jih peha v pogubo. Trgovci so tako postali ljudje s poslanstvom, trgovine pa prostor narodne prebuje.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE