Samohranilke so že od Prešerna naprej narodne junakinje

22.2.2017 / 06:10 7 komentarjev
Če starš ob ločitvi izgubi otroka, izgubi podaljšek lastnega narcizma. Izgubi nekoga, ki mu garantira socialni aplavz.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zadnjič, ko sem pisala o dogodku, ki ga je organiziralo Društvo DOOR, sem obljubila nadaljevanje. Ki sledi danes.

Prišli smo do točke, kjer smo za silo utemeljili potrebo otroka po dveh funkcionalno različnih starših. Ta potreba je utemeljena v tem, da sta dva funkcionalno različna starša nujen socialni pogoj, da otrok funkcionalno odraste. Da torej v dilemi med “fajn” (kar je infantilna in tudi živalska logika vedenja) in “prav” (kar je odrasla in človeška logika) izbere “prav”. Torej dolžnost. Imperativ vesti.

Ker če govorimo o tem, kaj je v najboljšem interesu otroka in kaj je v njegovo največjo korist, potem je to otrokovo funkcionalno odraščanje.

V zadnjih dveh desetletjih slovenskega postsocializma, ko smo zminirali in uničili tako rekoč vse, kar se je dalo, smo uničili in zminirali tudi družbene pogoje, ki zagotavljajo funkcionalno odraščanje otrok. Zminirali smo dvotirno vzgojo pod okriljem floskul, da bo otrok zmeden, če bo eden od staršev rekel eno, drugi pa nekaj drugega.

Otrokova socialna kompetentnost

Kar se tu in tam sicer tudi lahko zgodi. Vendar pa je temeljni učinek dvotirnosti povsem drugačen: namreč to, da otrok razvije ne zmedenost, ampak socialno kompetentnost.

Nauči se, da je socialni svet družine razdeljen na dva socialna podsvetova — materinega in očetovega. Nauči se, da vsak od teh dveh podsvetov funkcionira po drugačni logiki. (Kar v praksi recimo pomeni, da je treba mamo, če hoče od nje dobiti barbiko, čustveno izsiljevati, očeta pa ubogati.) Nauči se, da mora, ko zamenja socialni podsvet, zamenjati vedenje ter strategije in taktike za doseganje cilja.

Kar pripelje ne samo do tega, da otrok kompetentno ovija okrog prsta oba starša — in to vsakega po drugačni logiki. Kar je praktičen dokaz njegove socialne kompetence.

To pripelje tudi do tega, da se otrok lahko zanese nase, ker ve, da razume socialna pravila igre. Da torej obvlada. Da ve, za kaj gre. Kar je, mimogrede, ena ključnih dimenzij zaupanja v samega sebe. Gre za ključen rezultat, ki ga otroku enotirna vzgoja preprosto ne more dati.

Narcistične mame, narcistični očetje

In tako smo zdaj spet pri mamah in očetih. Današnjih mamah. In današnjih očetih. Ki jim je seveda velikokrat prav malo mar, kaj bo otrok iz kakšne situacije iztržil. Česa se bo naučil. Kakšne socialne poškodbe bo dobil. In kakšne račune mu s svojim delovanjem izstavljajo.

Današnje družine so sestavljene iz narcističnih mam, ki v svojem otroku vidijo podaljšek svojega narcizma. Ki ga imajo zato, da dobivajo socialni aplavz. In zato, da imajo nekoga, ki jih bo imel vedno rad. Modernih mam, ki so zavrgle vzgojne in socializacijske pristope iz preteklosti. Ker so ti pač zastareli. Ki berejo priročnike, da bi za svojega otroka naredile domnevno najbolje. Ki otroka vzgajajo po navodilih iz priročnikov.

Če so navodila vsak teden drugačna, nič hudega. Otrok mora preživeti tudi to. Kot še marsikaj drugega. In otrok seveda preživi. Seveda s posledicami.

Današnje družine pa so sestavljene tudi iz narcističnih očetov. Ki imajo otroka iz enakih razlogov kot matere. Ki jim je otrok podaljšek lastnega narcizma. Ki ga imajo zato, da žanjejo socialni aplavz. In ki ga imajo zato, da imajo nekoga, ki ga bo imel vedno rad. Očetov, ki razvijajo svoja čustva. Negovalnost. Materinsko oz. žensko plat. Ki jočejo. Čustveno trpijo. Po potrebi tudi čustveno izsiljujejo. Itd.

Današnje družine so sestavljene iz narcističnih mam in očetov, ki v svojem otroku vidijo podaljšek svojega narcizma. Ki ga imajo zato, da dobivajo socialni aplavz. In zato, da imajo nekoga, ki jih bo imel vedno rad. — [Caravaggio: Narcis, 1594/96.]

Libidinalna izguba

Seveda si ob ločitvi nobeden od staršev noče privoščiti, da bi otroka izgubil. Da bi ga dobil drugi starš. Iz vrste razlogov. Med katerimi niso nepomembni ti, ki smo jih pravkar našteli.

Če bo starš ob ločitvi izgubil otroka, bo izgubil podaljšek lastnega narcizma. Izgubil bo nekoga, ki mu garantira socialni aplavz. In nekoga, ki ga bo imel vedno rad. In seveda nekoga, zaradi katerega bo v očeh drugih žel občudovanje, kako dober oče oz. mama je.

Če namreč otroka prepusti drugemu staršu, ne bo več mogel veljati za dobrega očeta. Ali dobro mamo. Če mama prepusti otroka očetu, bo v očeh vseh veljala za slabo mamo. Torej bo na libidinalni izgubi.

In če bo otroka ženi prepustil mož, bo tudi on na libidinalni izgubi. Kajti prav gotovo ne bo tako socialno občudovan, ne bo žel tolikšnega socialnega aplavza, kot če ga bo vzgajal sam. Ker če ga bo vzgajal sam, bo pravi družinski in sosedski narodni junak. Vsi ga bodo občudovali. Cenili. Pomilovali. In kovali v nebo.

Libidinalni dobiček

Skratka, libidinalni dobiček je izjemen. Obeh staršev. V naših kulturah še večji za očete kot pa za mame. Ki pa so kot samohranilke že od Prešerna dalje narodne junakinje.

Zaradi opisanega se ob javnih razpravah o pravicah mam in očetov do otrok — morda bi bilo pravilneje zapisati: iz otrok — nikakor ne morem znebiti občutka, da gre za starše. Ne za otroke. Za njihove dobičke. Ne za dobrobit otrok. Za njihovo manipuliranje z dobrobitjo otrok. Za njihove lastne libidinalne dobičke.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE