Pozor! Huda intima o Stojanu! To noč sem ga videl…

26.1.2017 / 06:08 2 komentarja
Videl sem prizor, ki sem ga hotel ujeti na telefon, nato pa opazoval še tako dolgo, da ga znam opisati tudi brez slike.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ugotovil sem, da tri vogale našega kvarta podpira Stojan. Stojan Batič

Če se naši hiši na Erjavčevi bližaš od Prešernove, ob dovozu k službenemu vhodu v Cankarjev dom naletiš na skulpturo Pan (1960) — ki je sicer donacija dolgoletnega generalnega direktorja CD Mitja Rotovnika.

Pan je ležerno zleknjen na klopci, za katero pa se kaj hitro izkaže, da je sestavljena iz dveh železniških pragov. Skulptura s tem pokaže enega od zaščitnih znakov tega velikega kiparja, ki je iz premoga znal izvabiti mehko dušo, iz kamna pa nežnega duha. Subtilno in brutalno sodita skupaj.

Če se hočeš k nam pritihotapiti skozi pasarelo s Slovenske — mimo izložb nekdanjega Francoskega kulturnega centra Charles Nodier, zdaj tajske restavracije Chutty’s —, te na naslovu Josipine Turnograjske pričakajo skulptura z naslovom Slovenski delavci (1975).

Stojan Batič: Pan (1960). — Če se naši hiši na Erjavčevi bližaš od Prešernove, ob dovozu k službenemu vhodu v Cankarjev dom naletiš na skulpturo Pan (1960) — ki je sicer donacija dolgoletnega generalnega direktorja CD Mitja Rotovnika. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Multituda delavcev

Z izjemo sosednjih uršulink, voznikov dostavnih kombijev z zelenjavo z Daljnega Vzhoda in delavcev Slovenske izvozne družbe, ki kip vidijo skozi okna, gre tu mimo bolj malo ljudi. To je fino za nas ljubljanske stanovalce, škoda pa za slovenske delavce.

Gre namreč za neverjetno sugestiven portret raznovrstnosti tega, kar je še v 70. letih sodilo med proletariat (in ne še prekariat).

Delavce prepoznamo po orodjih, ki jih nosijo — od rudarske svetilke in pnevmatskega kladiva pa do železarske grebljice in kmečkega srpa.

Četudi so telesa samo štiri, je multituda delavstva še kako upravičena, saj imajo v najboljši kubistični tradiciji pogled usmerjen proti vsem štirim stranem neba. V nasprotju z uveljavljeno stahanovsko tradicijo je nekoč vendarle veljalo, da ti ni treba biti “močan za štiri”, ampak da je bolje na enem telesu imeti štiri glave.

Pamet v glavo! Pa čeprav ti jo raznese na vse štiri strani.

Stojan Batič: Slovenski delavci (1975). — Z izjemo sosednjih uršulink, voznikov dostavnih kombijev z zelenjavo z Daljnega Vzhoda in delavcev Slovenske izvozne družbe, ki kip vidijo skozi okna, gre tu mimo bolj malo ljudi. To je fino za nas ljubljanske stanovalce, škoda pa za slovenske delavce. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Ojdip

Tretjega Batiča dobesedno vidim skozi okno dnevne sobe, kabineta, spalnice. S tem kipom se začenja najbolj sočen del te zgodbe, ki je tudi njegov neposredni povod.

Bila je ena tistih nedavno zelo hladnih noči, ko se je zaradi mesečine vse izjemno jasno videlo, lunine sence pa so bile še posebej ostre. Tudi nočne ulice so bile ob tej uri brez vseh siceršnjih poznih oziroma ranih pohajalcev in vriskačev. Skratka: ledeno jasno in kristalno tiho.

In to noč, tam okrog treh, pol štirih, ko je bilo treba malo sem in tja poriniti sinovo posteljico, sem lahko dlje kot običajno zrl skozi okno proti … — Ojdipu.

Ker kam drugam kot pred Dramo bi lahko postavili Batičevega Ojdipa? Da bo lahko skozi okno klepetal s hčerko Antigono, kolego Hamletom in nadčasnim sodobnikom Ubujem?

Stojan Batič: Ojdip (1984). — Ker kam drugam kot pred Dramo bi lahko postavili Batičevega Ojdipa? Da bo lahko skozi okno klepetal s hčerko Antigono, kolego Hamletom in nadčasnim sodobnikom Ubujem?​ — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Giacometti

V tisti ledeno jasni noči sem ujel prizor, ki sem ga — seveda, neostro in zrnato — poskušal ujeti na mobilni telefon, nato pa opazoval še tako dolgo, da ga znam opisati tudi brez slike.

Nekaj luči reflektorja, sicer namenjenega osvetlitvi pročelja Drame, je padlo tudi na sosednji kostanj in Ojdipa pod njim. Še natančneje: prav ta luč je ti dve veličini — ogromen kostanj in majhen kip — podvojila s senco, ki je segala skoraj do Slovenske.

Kostanj, ta razčlenjeni velikan, je bil reduciran na navaden hlod, še huje, na podolgovato, pravokotno, dvodimenzionalno fleho. Ob njem pa je zaradi redukcije vsega, kar nosi izvorni Ojdip — vseh tistih kubusov in kvadratov, faset in draperij —, na eno samo ozko telo, ozek vrat in ozko glavo kar naenkrat vzniknil kip, ki je moje neprespano oko in duha spomnil na prve Giacomettijeve skulpture, ki sem jih videl v pariškem Beaubourgu.

Če bo urednik zelo, zelo znižal standarde, mi bo mogoče na tem mestu dovolil objaviti fotografijo Ojdipa z mojega okna zgolj kot avtorsko ilustracijo. — [Fotografija: Stojan Pelko.]

Zadkine

Da sem takrat najraje zapravljal čas med predavanji v malem ateljeju Ossipa Zadkina na Rue d’Assas ob robu Jardin du Luxembourg, je samo stran iz moje osebne spominske knjige. Toda to, da je prav v tem istem ateljeju svoja rudarsko-kiparska znanja pilil sam Stojan Batič, pa ni več stvar osebne intime, temveč slovenske in evropske likovne zgodovine.

Tisto ledeno noč se mi je Zadkinov učenec oglasil z Giacomettijo senco. Ojdip je postal eden od “les hommes qui marchent” — kot znajo po masivnih, brutalnih podlagah krhko in subtilno hoditi samo Giacomettijevi junaki in junakinje.

Ojdipa tisto noč niso več bolele otekle noge, ampak se je pretegnil vse do Slovenske, in tudi videl je prav dobro, saj je bilo ledeno jasno.

Človek rudnik

In četrti vogal?

Če bo sreča mila in če bo sfinga spala, bomo četrtega Batiča postavili z Iztokom Kovačem in Sašom Podgorškom na oder trboveljskega Delavskega doma konec aprila. Na dan OF in za proslavo upora.

Vemo, katerega bi radi: Človek-rudnik, fantastično skulpturo iz leta 1962.

Postaviti Človeka-rudnik na sredo odra Delavskega doma ne bo pomenilo samo to, da smo mojstra pripeljali na obisk domov, temveč bo tudi sporočalo, kako je dandanes sploh še možen upor. Ne gre za to, kako človeka izpelješ iz rudniškega premoga. Ne, nasprotno: če postaviš skupaj dovolj ljudi, lahko postanejo rudnik novih idej, upora in premikov.

Še toliko bolj, če imajo glavo odprto na vse štiri konce sveta in če znajo ravnati s svojimi orodji.

Bomo videli.

Stojan Batič: Človek-rudnik (1962, Zasavski muzej Trbovlje). — [Fotografija: Matevž Paternoster.]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE