Življenje pri minus 196°: Čaša dušika, čaša nesmrtnosti [odlomek iz knjige]

25.12.2016 / 06:08 Komentiraj
Alojz Ihan o krioniki, servisiranju telesa kot avtomobila: človeško življenje brez smrti je kot narava brez gravitacije.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nova knjiga zdravnika, kolumnista, esejista, pesnika, pisatelja Alojza Ihana (1961) z naslovom Čas nesmrtnosti — Smrt v dobi bionike se ukvarja z vprašanjem nesmrtnosti oz. človeške želje, da bi s pomočjo novih tehnologij posegel v neizogibnost človeškega umiranja.

Zagovorniki krionike računajo, da bo medicinska znanost v prihodnosti tako napredovala, da bodo ljudje postali nesmrtni. Zamenjati jim bo mogoče okvarjene organe, tkivo, zato bodo ob rednih medicinskih “servisih” živeli poljubno dolgo. Ta okvir predstavlja nov horizont pričakovanja in človeške percepcije časa, ki s seboj prinaša zapletene ekonomske, simbolne, pravne in etične posledice.

O njih razmišlja Alojz Ihan v prodornem, analitično briljantnem, pogosto humorno poantiranem, predvsem pa nadvse provokativnem delu. Knjiga, mimo katere ne more noben resen intelektualec!

Alojz Ihan: Čas nesmrtnosti — smrt v dobi bionike

Alcor, fundacija za podaljšanje življenja (Alcor Life Extension Foun­dation) je bila ustanovljena leta 1972 z namenom zamrzovanja in shra­njevanja umrlih do časa, ko jih bo mogoče z napredno medicinsko teh­nologijo oživiti in pozdraviti. Leta 1976 je Alcor izvedel prvo zamrzni­tev. Ustanovitelj Fred Chamberlain je zamrznil svojega umr­lega očeta. Od tedaj je Alcor izvedel nad 130 zamrznitev. Članov Alcorja, ki so ob plačilu 200.000 dolarjev pristopili k programu zamrznitve ob njihovi smrti, pa se je v tem času nabralo več kot tisoč.

S temi številkami je Alcor največja organizacija, ki izvaja krioniko — zamrzovanje kompleksnih živalskih in človeških organizmov za ponovno odmrznitev in oživitev v prihodnosti. Zagovorniki krionike računajo, da bo medicinska znanost v prihodnje tako napredovala, da bodo ljudje po­stali nesmrtni. Zamenjati jim bo mogoče vsak okvarjeni organ, vsako okvarjeno tkivo. Pa vse do kompletnega telesa, ki bo s pomočjo biotehnologije zraslo v rastlinjakih človeških teles. Podobno kot danes rastejo melone ali jajčevci. Tehnologije za tovrstne rastlinjake človeških teles, ki bi jih bilo za naročnika mogoče pridelati in jih nato presaditi na ostarelo glavo, so že danes na voljo in jih bomo opisali v tej knjigi. Zato naj bi ljudje ob rednih medicinskih “servisih” že v nekaj desetle­tjih živeli poljubno dolgo, kot lahko zdaj poljubno dolgo “živijo” avto­mobili, če jih je lastnik pripravljen redno servisirati in jim nadomeščati okvarjene dele. V tem primeru lahko ostane avto tudi sto in več let brez­hiben in funkcionalen. Resda po sto letih v avtomobilu ni skoraj ničesar več od prvotnega avtomobila, a je za lastnika to še vedno isti avtomobil kot pred stotimi leti.

Cinik bo na tem mestu že na prvo roko potegnil vzporednico med av­tomobili in ljudmi ter se vprašal: ali je za nesmrtnost ljudi, tudi če bi bila tehnološko (medicinsko) mogoča, racionalni razlog in interes? Ali pa je racionalno in morda celo nujno ravno nasprotno — da smo ljudje umrljivi?

Za hip zaprite oči in si predstavljajte, da bi v tem trenut­ku nastopila nesmrtnost. Kaj bi nastalo iz človeške družbe? Katere člo­veške dejavnosti in vzorci obnašanja bi še ohranili smisel ob nenadnem pojavu človeške nesmrtnosti? Družinsko življenje in rojevanje otrok bi iz hvalevrednega dejanja družbene reprodukcije postalo dejanje družbene­ga in ekološkega terorizma. Zakoni, ki zdaj ščitijo lastnino, bi postali uzakonjen rasizem (starejše generacije proti mlajšim), zakoni dedovanja bi izgubili smisel, pokojninski sistemi bi se zrušili. Namesto dveh ali treh generacij, ki so se v tisočletnem kulturnem razvoju nauči­le razporediti svoj življenjski prostor in predajanje vlog pri reprodukciji življenja, bi kopičenje petih, šestih in več človeških generacij povzroči­lo propad neštetih življenjskih, kulturnih in ekonomskih vzorcev, ki se jih v vsakdanjosti niti ne zavedamo, pa jim vseeno natančno sledimo.

Nesmrtnost bi za človeško družbo pomenila nekaj podobnega, kot bi bila za naravo usodna nenadna sprememba zemeljske gravitacije v breztežnostno stanje. Nič več ne bi delovalo. Najbolj normalna dej­stva bi bila obrnjena na glavo. Živali ne bi več znale hoditi, rastline ne bi znale rasti, večina kisika bi pobegnila v stratosfero. Življenja zelo hitro po spremembi ne bi bilo več. Podobno bi se verjetno zgodilo s človeško družbo ob hitri uresničitvi človeške nesmrtnosti (recimo v nekaj desetletjih).

Hiša, kajža in zapeček

Dovolj je pomisli­ti že na navidez banalen, a še kako pomemben vidik človeških bivališč. Tradicionalno ima družba bivališč za približno dve samostojni genera­ciji. V naši tradicionalni kmečki družbi je bilo bivališče za osrednjo ge­neracijo (gospodar z družino) tradicionalna hiša, za odhajajočo gene­racijo starajočih se staršev pa je bila rezervirana manjša kajža. V revnejših okoljih in slojih pa niti teh dveh bivališč ni bilo, ampak so se vsi stiskali v eni in edini hiši (ki je bila pri revnejših pogo­sto bolj kajža kot hiša). V tem primeru je zaradi stiske s prostorom stari gospodar namesto kajže dobil zapeček, kjer je s programiranim zapi­janjem (žganica) delal naredil čim zgodnejši samomor.

Samo­mor na zapečku s pomočjo žganice je bil na Slovenskem nekaj podob­nega kot v tradicionalni japonski kulturi samomor starcev z romanjem v gore, kjer so umrli od lakote in oslabelosti. Tradicionalni slovenski sa­momor z žganico je sprostil življenjski prostor tistim, ki so bili dragoce­nejši za reprodukcijo.

Okoli četrt milijona dolarjev mora biti pripravljen dati človek za uresni­čenje zamrzovanja ob svoji smrti. To pomeni, da bo ekipa Alcorja takoj, ko bo smrt uradno razglašena, prevzela truplo, ga podhladila, v žilah zamenjala kri oz. njene ostanke s posebno tekočino, ki omogoča zamr­zovanje tkiv brez tvorbe smrtonosnih kristalov, in nato podhlajeno in preparirano truplo prepeljala v zamrzovalno enoto podjetja.

Tam bodo truplo namestili v posebno kovinsko kapsulo za globoko zamrzovanje, kjer se bo postopoma ohladilo do –196°C, kolikor znaša temperatura utekočinjenega dušika, ki na koncu postopka v celoti obliva telo. Tako inkapsulirano telo, potopljeno v tekoči dušik, naj bi nato čakalo do dne, ko bi se nekoč v prihodnosti odločili za odmrznitev in oživitev.

Na nek način Alcor deluje kot tovarniški pokojninski sklad. Usoda za­mrznjenih teles je močno odvisna od uspeha podjetja, katerega vlagatelji so bili za časa aktivnega življenja. Nesmrtnost ljudi, ki so se zavezali Al­corju, je neločljivo povezana s stabilnim življenjem podjetja v prihodnje.

Samo­mor na zapečku s pomočjo žganice je bil na Slovenskem nekaj podob­nega kot v tradicionalni japonski kulturi samomor starcev z romanjem v gore, kjer so umrli od lakote in oslabelosti. Tradicionalni slovenski sa­momor z žganico je sprostil življenjski prostor tistim, ki so bili dragoce­nejši za reprodukcijo. — [Fotografija/Oblikovanje: Beletrina/Samira Kentrić.]

Krionika kot naložba za vsak primer

Zaradi osebnega interesa vlagateljev za preživetje podjetja Alcor ni ču­dno, da je vrsta znanih ljudi, ki so pristopili k programu lastne zamr­znitve, postala tudi izrazito aktivistično dejavna pri popularizaciji ideje o zamrzovanju. Recimo Ray Kurzweil, eden od Googlovih direktorjev, ki skrbi za razvoj Googlovih programov za strojno sporazumevanje in razumevanje govora.

Kurzweil je strasten privrženec ideje o skorajšnjem doseganju človeške nesmrtnosti s pomočjo znanosti in tehnologije. Zato je vsaj toliko kot prodoren izumitelj na področju računalniškega spora­zumevanja znan po svoji publicistični dejavnosti. Je avtor nekaj global­nih futurističnih knjižnih uspešnic o prihodnosti tehnologije, človeštva in vloge človeškega razuma v prihodnosti.

Znan pa je tudi po zdravstve­nem aktivizmu za podaljševanje življenja. Poleg filigransko odmerjenih in premišljenih obrokov hrane ter ogromne količine prehranskih do­datkov (dnevno zaužije čez 150 različnih) je član in dejaven aktivist Alcorjevega krioničnega programa. Prepričan je namreč, da je človeštvo le še nekaj desetletij oddaljeno od trenutka, ko posamezniku ob ustrezni asistenci medicine ne bo več treba umreti.

Seveda na začetku ne bodo vsi ljudje imeli možnosti, da bi si podaljševali življenje, saj je medicina vedno dražja. Na začetku bodo samo taki kot Kurzweil imeli dovolj denarja za financiranje svoje nesmrtnosti.

Kurzweil je torej postal član krioničnega programa zgolj za vsak pri­mer, če bi se mu pred uresničenjem medicinsko asistirane nesmrtnosti kaj nepredvidenega zapletlo. Sam je sicer prepričan, da zamr­znitev niti ne bo potrebna, saj ima pri svojih 67 letih že nekaj dese­tletij skrbno načrtovan življenjski slog z vsemi mogočimi pre­ventivnimi pregledi in dejavnostmi ter prehranskimi režimi, ki glede na medicinska spoznanja prispevajo k dolgoživosti. Zato Kurzweil računa, da je s svojim načinom življenja pravzaprav že v obdobju medicinsko asistirane nesmrtnosti, čeprav se bo to formalno pokazalo šele čez nekaj desetletij, ko bo za razliko od svojih prednikov potegnil življenje čez sto let.


Alojz Ihan: Čas nesmrtnosti — Smrt v dobi bionike. Beletrina, knjižna zbirka Koda. ISBN 978-961-284-222-2, 193 strani, 24€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE