Slovenska pop glasba služi narodu, tuja užitku. Zato so si izmislili kvote.

1.11.2016 / 06:08 1 komentar
Ministrstvo za kulturo forsira državotvornost, nacionalni ponos, jezik, identiteto. Vse je temu podrejeno. Tudi glasba.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nadaljevanje včerajšnjega članka z naslovom Zmagal bo najljubši jodlar bivše ministrice z mehom Julijane Bizjak Mlakar.


Če je Ministrstvo za kulturo z uvedbo kvot v Zakonu o medijih hotelo pomagat glasbenikom bolj finančno kot kulturno, imam najmanj dva pomisleka.

Prvi je, da je Ministrstvo za kulturo že tako ali tako elaboriran in sofisticiran sistem za razdeljevanje socialnih transferjev, ki jim v kulturniškem jeziku lepo rečejo subvencije ali moderneje sofinanciranje — za nas druge pa je to navadno preužitkarstvo.

Nisem navdušen, da summo summarum teh transferjev z vsakim minornim — in za nameček tudi vsebinsko butastim — zakonom še povečujejo. Še tem manj, ker potem pri rebalansu proračuna jemljejo tam, kjer bi ustvarjalcem — in nenazadnje publiki! — bolj prav prišla.

Ne vem, koliko slovenski glasbenik zasluži od airplaya, ampak v vsakem primeru se mi zdi, da je z imperativom kvot deležen nezasluženega privilegija, da mu minister za kulturo kot privatniku pomaga z nekakšno akontacijo penzije.

Radni ljudi i građani

Če gre za finančno pomoč glasbenikom, pa je to nenazadnje tudi diskriminatorno, da ne rečem protiustavno.

Radnim ljudima i građanima v tistih panogah, ki vsaj formalno spadajo v kulturni resor — kar so, bog pomagaj, tudi mediji —, bi se moralo načeloma fržmagat, da Ministrstvo za kulturo pomaga glasbenikom in jih ščiti pred tujo konkurenco, njim in njih pa ne.

Ker poglejmo samo medije: ali mislite, da nam genijem na internetu ali v tisku — če oddajateljev RTV programov niti ne omenjam — ne bi prišlo prav, če bi MK izumilo zakone in tehnologije za omejevanje branja tujih časopisov in revij, spletnega brskanja po tujih internetnih straneh, gledanja/poslušanja tujih RTV postaj? Če bi recimo predpisali domače news kvote? Kdo ve, koliko klikov, gledalcev, poslušalcev več bi imeli mi domači in koliko izvodov več bi prodali, če bi MK požrtvovalno omejevalo tujo konkurenco?

To bi bila spodbuda! Kajneda?

Ker glasbeniki so mojstri slovenske besede, ki bojo nekega dne na stara leta kao dočakali Prešernovo nagrado tako kot Dylan Nobelovo. Kvote so predpisali zato, da bi v nas vzbudili ta emancipatorični ponos ob razleganju slovenskih viž iz slovenskega etra. Da imamo take ustvarjalce. […] Del inkriminiranih členov (86. in 86.A) ZMed. — [Screenshot: Fokuspokus.]

Za kaj v resnici gre pri kvotah?

Seveda pa pri glasbenih kvotah ne gre za glasbo samo v dobesednem smislu. Ministrstvo za kulturo ni Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, temveč je Ministrstvo za kulturo. Njim gre za nekaj drugega.

Ministrstvo za kulturo je obsedeno od nacionalne kulture, ki služi državi in narodu. Vse je temu podrejeno. Ministrstvu gre za državotvorno kulturo, ki spodbuja slovenski jezik in narodovo samobitnost.

Ne gre za pomoč glasbenikom. Ne gre za to, da bi rabili kulturno pomoč pri razvijanju svoje neslutene in nezaslišane kreativnosti. Ne gre za to, da bi rabili finančno pomoč v obliki socialnih trasferjev. Zaradi ministra za kulturo lahko glasbeniki in novinarji pocrkamo. Gre za razvoj slovenske kulture in jezika ter za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete.

Zato obstajajo kvote, če niste vedeli. Ker glasbeniki so mojstri slovenske besede, ki bojo nekega dne na stara leta kao dočakali Prešernovo nagrado tako kot Dylan Nobelovo. Kvote so predpisali zato, da bi v nas vzbudili ta emancipatorični ponos ob razleganju slovenskih viž iz slovenskega etra. Da imamo take ustvarjalce.

Tudi pop glasba je v funkciji državotvornosti. Slovenska. Tuja pa ne. Tuja je v funkciji ugodja, užitka in prostega časa. Kar pa je seveda komerciala. Kultura in jezik in identiteta pa so seveda priceless. Zato.

Sic! Dixi…

In kot nalašč mi je istega dne, ko sem prebral omenjeni Dnevnikov članek, doma pri pospravljanju slučajno prišel v roke eno leto star dopis Ministrstva za kulturo. Z njim je izdajatelja Fokuspokusa obvestilo, da “se projekt [sic!] ne sprejme v sofinanciranje [programskih vsebin medijev v letu 2016]”.

Direktor mi je na robu vzorno sprintanega dopisa prijazno (ali cinično) označil naslednjih nekaj vrstic obrazložitve:

“Komisija projekt [sic!] ni prepoznala kot dovolj pomembnega za razvoj slovenske kulture in jezika ter za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete.”

Sicer v tem konktekstu to ni bistveno, a naj kljub temu zabavljivo in nalašč dodam, da smo v ljubezenskem pismu Ministrstva fasali tudi tole:

“Tudi z vidika zagotavljanja rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov ter uresničevanja pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti komisija pri projektu ni prepoznala dodane vrednosti.”

Glejte, vsak evro prav pride. Ampak če sem čisto odkrit, bi se mi zdelo zamalo vzemat miloščino od ljudi, ki so v stanju pisat tako brezpredmetne in standardizirane obrazložitve. To lahko servirajo komurkoli, ki mu pač nočejo dat miloščine.

Sploh pa mi še na misel ne pride — in mi nikoli ni prišlo —, da bi skoz medij, ki ga urejam, kolaboriral z vlado v tem njenem komplotu za “zagotavljanje” “rednega” in “objektivnega” ter “uravnoteženega” “predstavljanja” “političnega” “delovanja” in “stališč” “raznih” “organizacij” in “posameznikov” ter “uresničevanja” “pravice” do “javnega” “obveščanja” in “objektivne” “obveščenosti” — in za “razvoj” “slovenske” “kulture” in “jezika” ter za “ohranjanje” “slovenske” “nacionalne” in “kulturne” “identitete”.

Vsaj ne tako, kot si to oni vse predstavljajo v narekovajih.

Dixi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE