O čem govorimo, ko govorimo o kapitalizmu

24.10.2016 / 06:08 2 komentarja
Ko bomo v naslednji gostilniški debati udrihali čez kapitalizem, se najprej poskusimo dogovoriti za enotno definicijo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Če poimenovanja niso pravilna, besede uporabljamo napačno. Če besede uporabljamo napačno, spodletijo odnosi. Če spodletijo odnosi, padejo vljudnost, glasba, zakon in pravičnost. Če padeta zakon in pravičnost, ljudje ne morejo premikati rok in nog.” — Konfucij

“Definicija je kategorija, ki govori o esenci.” — Aristotel

Debata o družbenih sistemih — političnih, ekonomskih in pravnih mehanizmih, ki rešujejo osnovne probleme civilizacije in družbe — zahteva, da se med seboj razumemo. Zahteva torej pravilna poimenovanja.

V praviloma razgretem pogovoru o kapitalizmu se najprej soočim z ideološko ločnico, ki naju s sogovornikom ločuje. Debata se lahko začne šele, ko/če si oba priznava vsak svojo politično nepristranskost. Potem pa skoraj vedno trčiva ob zid nerazumevanja zaradi ohlapnosti pojmov, ki jih uporabljava.

V svoji najnovejši knjigi Conceptualizing Capitalism (2015) se Geoffrey M. Hodgson loteva nehvaležne, a dobrodošle naloge natančnega poimenovanja kapitalističnega sistema.

Nesoglasja izvirajo iz jezika

Opozarja, da je laično razumevanje kapitalizma s privatno lastnino in tržnim gospodarstvom ne samo napačno, temveč za konstruktivno razpravo tudi škodljivo:

“Pozornost, ki jo podeljujemo definicijam, ni pomembna samo zaradi jasnosti v komunikaciji. Nezadostne definicije lahko škodijo razumevanju objektov analize. To se dogaja v razumevanju kapitalizma.”

Wittgenstein je nekoč trdil, da vsako nesoglasje izvira iz jezikovnega nerazumevanja. V tem primeru gre torej za debato o konceptih, ki pa temeljijo na različnih (osebnih) definicijah teh konceptov.

Sam sicer ne bi šel tako daleč. Konflikti se ne rojevajo samo iz jezikovnih razlik, temveč tudi iz političnega ali etičnega nestrinjanja.

Je pa res, da vsako napačno poimenovanje pripelje do nerazumevanje. Zato je velik del nastrojenosti proti kapitalizmu ali zagretosti zanj posledica nepravilne definicija samega koncepta kapitalizma. Preden torej postavimo kakršnekoli normativne sodbe o kapitalizmu — ali si ga recimo želimo ali ne —, se na vsak način strinjajmo vsaj v tem, kaj kapitalizem je.

Hodgsonova definicija kapitalizma

Hodgson v svoji knjigi preučuje definicije ekonomskih in političnih teoretikov in predlaga naslednjo definicijo:

Kapitalizem je družbeni sistem, ki…

1. podpira pravice in svoboščine nakupa, lastninjenja in prodaje privatne lastnine;

2. institucionalizira denar kot glavno menjalno sredstvo;

3. omogoča lastninjenje privatne lastnine produkcijskih faktorjev s primarnim motivom zasledovanja profita;

4. ločuje produkcijo od družine in domačih opravil;

5. funkcionira na najemu delovne sile s strani lastnikov kapitala;

6. in potrebuje razvit kreditni sistem, v katerega centru je lastnina kot kolateralno sredstvo.

Avtor v enem od zadnjih poglavji podvomi v možnost kolektivizacije lastnine in ta dvom utemelji teoretično in empirično. Skeptičen ostaja tudi do alternativ denarju kot menjalnemu sredstvu in do umika produkcije izven velikih korporacij, ki z ekonomijo obsega in koncentracijo tehnologije omogočajo visok standard našega življenja.

Navzkrižni ogenj

Hodgsona zanimajo predvsem sprememba 3., 5. in 6. dimenzije njegove definicije. Pri obravnavi bančnega sistema predlaga manjše spremembe in v tem sledi Keynesovem predlogu “socializacije investicij” in Tobinovemu visokemu obdavčenju špekulativnih investicij.

Glavno priložnost za bolj radikalne spremembe pa Hodgson vidi v izkoreninjenju profita kot ultimativnega interesa gospodarstva in v zamenjavi nedemokratičnega upravljanja podjetja s strani lastnikov kapitala. To dvoje gre skupaj, saj je v samoupravljanju primarni motiv produkcije maksimiziranje plač in ne maksimiziranje profita.

Hodgson v svoji knjigi konkretizira problematiko kapitalizma in nas usmeri v tri dimenzije, o katerih je vredno razmisliti in morda ponuditi alternativo, ki bi bila družbeno bolj sprejemljiva.

Ko bomo torej sredi gostilniške debate naslednjič udrihali čez kapitalizem — ali v navzkrižnem ognju z intelektualci z vseh vetrov pametovali za okroglo mizo o boljši družbeni ureditvi —, upoštevajmo Konfucija, Aristotela in Hodgsona in vztrajajmo pri pogovoru o esencah kapitalizma in ne o samem kapitalizmu. Pogovorimo se o alternativi trenutnemu finančnemu sistemu, ki ohranja pri življenju naše gospodarstvo, in o novih možnostih upravljanja gospodarstva oz. produkcije, ki omogoča naš življenjski standard.


OpombaTekst je bil objavljen v sredo, 19. oktobra 2016, na spletni strani GEP (Gibanja za ekonomsko pluralnost) pod naslovom O čem govorim, ko govorim o kapitalizmu. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE