Zakaj je ravno Francija takšna tarča terorizma? Ah, naši predniki Galci…

21.7.2016 / 06:08 4 komentarji
Francoski sekularizem, republikanstvo sta spodkopala načeloma velikodušni, toda rigidni model integracije priseljencev.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Če ne štejemo 11. septembra (2001) — čeprav ne vem, zakaj ga ne bi —, ko je v napadih v ZDA umrlo okrog 3.000 ljudi, je bilanca terorističnih napadov v Evropi naslednja:

  • Madrid, 11.3.2004: v štirih eksplozijah na železniških postajah umre 192 ljudi, okrog 2.000 je ranjenih.
  • London, 7.7.2005: v treh eksplozijah na podzemni in na avtobusu umre 52 ljudi, več kot 700 je ranjenih.
  • Pariz, 7.1.2015: terorista vdreta v uredništvo Charlie Hebdoja in postrelita 11 ljudi in na begu še policista; v naslednjih dneh je med lovom na storilca in pomagače še pet mrtvih in 11 ranjenih.
  • Pariz, 13.11.2015: v štirih samomorilskih bombnih napadih na dveh lokacijah in masovnem streljanju na še štirih umre 130 ljudi, 368 je ranjenih.
  • Bruselj, 22.3.2016: v treh samomorilskih bombnih napadih na letališču in postaji podzemne umre 32 ljudi, 300 je ranjenih.
  • Nica, 14.7.2016: med ognjemetom ob državnem prazniku tovornjakar terorist na sprehajališču do smrti povozi 84 ljudi, 303 so ranjeni.

Džihad in francoska specifičnost

Zakaj je ravno Francija najpogostejša tarča terorističnih napadov? Seveda ni edina — pa vendar je očitno, da skrajni islamisti od vseh evropskih držav najraje in najhuje targetirajo prav Francijo.

New York Times je predvčerajšnjim pod naslovom Jihad and the French Exception objavil esej francoskega/iranskega sociologa Farhada Khosrokhavarja z École des hautes études en sciences sociales v Parizu. Avtor je tudi avtor knjige Radicalisation in drugih na temo islamizma in terorizma.

Khosrokhavar v NYT opozarja, da v več kot desetih letih v Španiji in Veliki Britaniji ni umrlo več kot deset ljudi. Tudi Belgija ni bila tolikokrat napadena. V Nemčiji pa sploh še ni bilo večjega terorističnega napada.

L’Exception française: Laïcité

Čeprav se Francija bolj kot druge targetirane države sooča z naraščanjem muslimanske populacije, islamizacija ali demografski porast muslimanskega prebivalstva sama po sebi nista glavni razlog, da se terorizem dogaja prav njim. Khosrokhavar pravi, da je tudi v tem glavni razlog “l’exception française” — “francoska izjema”, izjemnost, posebnost, specifičnost.

Za začetek je tu ključna “laïcité” — kar dobesedno pomeni laičnost, sicer pa Francozi pod tem pojmom razumejo ločenost države in cerkve.

Francozi so dosledni ali celo zadrti republikanci od saj veste kdaj. Vera ni nikoli imela kaj iskati na političnem parketu, posredno pa tudi ne v civilnem, javnem življenju, na čelu s šolo. Vera je privatna zadeva. In saj veste, kdo si je izmislil razsvetljenstvo, skepso, dvom — da ne rečem ateizem. Francozi.

Navzven ne zelo katoliška Francija — ki se je v 19. stoletju sicer oklicala za “najstarejšo hčer Cerkve” (kar je demagoški fabrikat, ki nima zveze z zgodovinskimi dejstvi) —, pa je svoje nacionalistično (identitetno) republikanstvo v zadnjih desetletjih poskušala vcepiti tudi priseljencem, pripadnikom drugih ver. Zlasti muslimanske. Navidez socialno so jim zgradili cela predmestja in v šolah začel vtepati v glave: “Naši predniki Galci…”.

In potem jih je začelo skrbeti, ko so se vedno bolj demoralizirani, marginalizirani, naveličani, brezperspektivni pripadniki tretje generacije muslimanskih priseljencev začeli vedno bolj identificirati z islamom. Se začeli odevati v burke in nikabe. Ker Franciji tega ne delamo. Ne Francozi. V razredu in na ulici ne moreš in ne smeš manifestirati vere.

Navidez socialno so jim zgradili cela predmestja in v šolah začel vtepati v glave: “Naši predniki Galci…”. Tudi Asteriks in Obeliks. — [Ilustracija: Albert Uderzo.]

Prenapeta verzija sekularizma

Takole še piše Farhad Khosrokhavar:

“Francija v imenu republikanstva vztraja, da religija ostane stvar zasebnosti. Kot ideološka država par excellence se fokusira na simbolične primere kot nošnjo naglavnih rut in skupinske molitve na javnih prostorih. Toda omejevanje teh praks povzroča globlje rane kot prepoved sama, ker islamistom omogoča, da potencirajo implikacije in obtožujejo Francoze, da so islamofobi. V resnici pa Francija ni bolj islamofobna kot njene sosede, temveč samo bolj naravnost tretira islam v javni sferi.”

“Francoski model integracije je bil do neke mere uspešen. Najbolj očiten primer je visoka stopnja mešanih zakonov. Tudi francosko javno šolstvo, ki je pomagalo vzponu nižjih slojev in s tem otrokom severnoafriških staršev, je bilo orodje integracije — čeprav zadnje čase ni tako učinkovito. Ker so včasih naleteli na predsodke na trgu dela, ki ga je dolgo spodkopavala brezposelnost, so se otroci priseljencev začeli zatekati v državne ustanove kot sta vojska in policija, ki rekrutirata pripadnike na podlagi anonimnih testov.”

“Čeprav je Franciji uspelo integrirati mnoge priseljence in njihove potomce, pa so tisti, ki so obtičali na margini, bolj zagrenjeni kot njihovi britanski ali nemški vrstniki. Mnogi med njimi se čutijo  ponižane v svoji muslimanski ali arabski identiteti. ‘Laïcité’, prenapeta francoska verzija sekularizma, je tako nefleksibilna, da jih lahko oropa človekovega dostojanstva. Še dodaten faktor je napenjanje mišic francoske zunanje politike, ki večinoma cilja muslimanske države kot so Libija, Sirija in Mali.”

“Francoski model integracije je načeloma velikodušen, vendar preveč rigiden v praksi. Realnost francoske družbe danes zahteva bolj pragmatičen in fleksibilen pristop z manj ideološke prisile in tesnobe glede pluralnosti. Francija ni več to, kar je bila — in čas je že bil, da se sprijazni s to idejo.”

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE