Bogati otroci Instagrama ali voda, diamanti in dom pérignon

22.5.2016 / 06:08 2 komentarja
Diamant je simbol ekonomske moči zaradi neuporabnosti. Voda nima take vrednosti. Razen če je steklenica vredna 100.000€.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V tem prispevku bom na primeru “bogatih otrok Instagrama” (BOI) iz ekonomske perspektive obrazložil spodnjo sliko. Gre za tako imenovane Rich Kids of Instagram (#rkoi), potomce elite elit, ki s svojimi igricami razburjajo svet. 

BOI predstavljajo nov člen v verigi izkazovanja ekonomske moči s potrošniškimi ekscesi. Tako kot je nekdanja aristokratska smetana kazala svoj status s šopirjenjem na gala prireditvah, tako kot so baroni ustvarjali svoj imidž z gromozanskimi vilami na podeželju in tako kot moderni japiji delajo podobno z megajahtami, se njihovi potomci polivajo z dom pérignonom.

Gre za socialno signalizacijo. Sociološki pomen ekscesa je ključen za razumevanje visoke cene, ki jo dosegajo luksuzne dobrine.

Bogati otroci Instagrama živijo življenje absurda, ki pa je na nek sprevržen način občudovano. Zlivanje šampanjca v odtoke, platinaste kartice, privatna letala, vozni parki eksotičnih avtomobilov, najdražje ure, čevlji, torbice… Objavljanje potrošniškega obilja je faktor, ki ustvarja povpraševanje in dviguje ceno luksuzu. — [Fotografija: Sonny Bulgarini/Instagram.]

Delovna teorija vrednosti

Cena mililitra vode na trgu je 0,001€, cena grama (5 karatov) diamanta okoli 1.000.000€. Razlika? 1:10⁹.

Zakaj pravzaprav cena diamanta tako vrtoglavo presega ceno vode?

Za kupca je diamant navidez brez prave, notranje vrednosti. Voda je življenje, diamant pa nekaj (eksistenčno) popolnoma odvečnega. 

To vprašanje je dolgo begalo filozofe in druge znanstvenike, ki so se lotevali ekonomskih vprašanj — recimo Platona, Kopernika in Galilea.

Bolj konkretno in precej uspešno pa se je paradoksa lotil šele Adam Smith, oče politične ekonomije. Ponudil je naslednjo rešitev.

Nesorazmerje cen lahko pojasnimo z delovno teorijo vrednosti. Smith je trdil, da bi paradoks obstajal samo, če bi ceno diamanta na trgu določala njegova uporabnost. V resnici pa je nasprotno: cene diamanta na trgu ne določa subjektivno vrednotenje kupca, temveč jo določa težavnost pridobivanja. Za majhen košček diamanta je potrebnega veliko dela in delavcev.

To je osnova delovne teorije vrednosti, ki je v veliki meri določila politično ekonomijo Davida Ricarda in Karla Marxa.

Subjektivna teorija vrednosti

Ob koncu 19. stoletja pa se je pojavila močna alternativa, ki v mainstreamu prevladuje še danes — subjektivna teorija vrednosti.

Subjektivna teorija vrednosti razloži ceno na trgu s padajočo mejno koristnostjo dobrine.

Zadeva je enostavna: prvi kozarec vode nam poteši najhujšo žejo, drugi nas popolnoma napolni, tretji pa je morda že odveč — in ga zato ne cenimo zelo.

Ker je vode v izobilju, je njena cena nizka, medtem ko diamantov prav nasprotno primanjkuje.

Vseeno pa sama redkost še ne razloži visoke cene. Diamant sam po sebi nima nobene (očitne) uporabne vrednosti. Zakaj torej ljudje plačujemo vrtoglave zneske za tovrstno ekskluzivnost?

Estetika in status diamanta

Delovna teorija vrednosti ima precej zaslug za nerazumevanje potrošniškega vedenja.

Razlika med ceno vode in ceno diamanta je paradoksalna samo, če preozko definiramo subjektivno vrednost obeh dobrin.

Adam Smith je notranjo vrednost dobrine omejil na njeno funkcijo. Tako rečemo, da je avtomobil sredstvo za transport, obleka sredstvo za toploto, hrana sredstvo za energijo.

Racionalizacija navidezne iracionalnosti pa je možna šele v okvirih sociološke analize. Thorstein Veblen je visoke cene luksuznih dobrin razložil s priznanjem notranje vrednosti neuporabnih predmetov za družbeni položaj, ki ga predmet lastniku omogoči. S tem je ponudil rešitev paradoksa vode in diamanta v okviru subjektivne teorije vrednosti.

Cena diamanta je razumljiva samo, če vrednost definiramo tako z instrumentalno (notranjo) kot s ceremonialno (družbeno) komponento. Veblen je v dragem avtomobilu prepoznal tako sredstvo za transport kot izkaz položaja, v obleki tako sredstvo za toploto kot izraz družbene norme, v hrani tako sredstvo za energijo kot signalizacijo kultiviranega okusa.

Diamant je drag, ker nosi estetsko in statusno vrednost. Vrednost potrošniškega razvrata temelji na izkazovanju ekonomske moči. Ekonomska moč je definirana s potrošniškim obiljem — ali še bolje, s preobiljem. Vrednost diamanta je statusna. Diamant je simbol ekonomske moči zaradi svoje neuporabnosti. Voda pa nima te vrednosti — razen če je steklenica vredna 100.000€.

“Most expensivest shit”: Vlogo socialne signalizacije so v veliki meri prevzela socialna omrežja, kjer lahko najdemo številna obeležja potrošniškega obilja, razvrata in drugi statusnih presežkov. Dostopna so tisočim, tudi milijonom ljudi po svetu.

Bogati otroci Instagrama

Večja ko je možnost izkazovanja ekonomske moči s potrošnjo dobrin, višja je njihova cena. V preteklosti je ugled bil omejen na relativno majhen krog ljudi. Razširjali so ga z obiskovanjem nedeljskih maš, z vožnjo s kočijo, z obiski gledališča. Danes pa so orodja potrošniškega statusa veliko bolj učinkovita, zato tudi cena statusa narašča.

Vlogo socialne signalizacije so v veliki meri prevzela socialna omrežja, kjer lahko najdemo številna obeležja potrošniškega obilja, razvrata in drugi statusnih presežkov. Dostopna so tisočim, tudi milijonom ljudi po svetu.

Bogati otroci Instagrama živijo življenje absurda, ki pa je na nek sprevržen način občudovano. Zlivanje šampanjca v odtoke, platinaste kartice, privatna letala, vozni parki eksotičnih avtomobilov, najdražje ure, čevlji, torbice… Objavljanje in deljenje potrošniškega obilja je na koncu glavni faktor, ki ustvarja povpraševanje in dviguje ceno luksuzu.

Zakaj nam je mar?

Čemú izgubljati besede za nekaj tako nespametnega in trivialnega? Zakaj hranim pozornosti lačne bogate otroke Instagrama še s svojo pozornostjo — pa naj bo pozitivna ali negativna — in s tem pomagam ohranjati ta trend? 

Razloga sta dva. Prvi je deskriptivni.

Razumeti nekaj navidez tako nesmiselnega kot statusna potrošnja je zanimivo samo po sebi. RKOI/BOI torej služijo znanosti. Videli smo, da sociološka komponenta ponuja ekonomiji nova spoznanja, ki so bila v okvirih politične ekonomije spregledana.

Drugi razlog pa je normativni in vodi k željenim političnim smernicam. Izkazovanje potrošniške moči je zapravljanje sredstev, ki bi lahko bila veliko bolj (družbeno) produktivno porabljena.

Ekskluzivnost diamantov “velikih ljudi” govori o vrednotah, ki bi jih z nekaj političnega paternalizma lahko preusmerili v zagotavljanje več (poceni) vode za “male ljudi”. O tem pa morda v prihodnjem prispevku.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE