Super, oče. OK, oče. Gimme five, oče. Alahu akbar, oče. Pri Manituju, oče.

2.3.2016 / 06:06 Komentiraj
Ko sem shodil, se je naš tabor zganil in se ni ustavil: prva v vrsti selitev, neskončno olivno-zeleno SFRJ ahasverstvo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Jutri ob 18:00 bo na Festivalu Fabula/Literature sveta v Modrijanovi knjigarni pogovor s srbskim pisateljem Teofilom Pančićem ob izidu slovenskega prevoda njegove knjige Aleja Viktorja Bubnja. Z “jugonostalgikom”, “balkanskim vandrovcem” se bo o “zgodbah generacij pred in med razpadom [nekdanje] države in po njem”, o “témi tujstva in izgubi oz. iskanju kakršnekoli družinske, nacionalne in osebne identitete” pogovarjal literarni urednik in esejist Mitja Čander. Aleja Viktorja Bubnja je izšla v zbirki Žepna Beletrina. Na Fokuspokusu objavljamo uvodno poglavje oz. predgovor.

Namesto predgovora: Ostružki spomina

Nekdo se rodi v Beogradu in je Beograjčan. Ali v Parizu in je Parižan. Ali v Donjem Brijanju in je Donjebrijanec. To so ljudje s klasičnimi ali stabilnimi identitetami rodnih krajev. Jaz pa sem se rodil v Skopju, pa nisem Skopjanec. Še več, tako temeljito nisem Skopjanec, da o tem mestu ne vem praktično ničesar. Sploh se ga ne spomnim, njegovih slik v meni ni, niti zvokov niti vonjav, prav ničesar. Zero. Mogoče obstaja nejasen trenutek ali sfumato prizor, nekaj z nabrežja Vardarja, a še to le kot obris motnega spomina, fleš milisekunde življenja zaradi kdo ve kakšnega razloga ločenega od neštetih drugih milisekundnih flešev, ki je morda zgolj privid, prevara, naknadno retuširanje kdo ve česa. Skopja torej ni niti v meni niti zame, je fantomsko mesto, prazen seštevek, znak brez predznakov plus ali minus, brez naboja, končno brez razumljivega smisla.

Oficirsko dete

Pa vendar ne bom mogel nikoli pobegniti od njega, vedno je z mano, čeprav ga sploh ni. Preprosto zato, ker me spremlja kot neizbrisni “biografski podatek”, klasični opening za kakršenkoli CV (ki pa ga nikoli ne pišem): T. P., rojen v Skopju, 6. 7. 1965.

Ma, ja, Skopje tako, Skopje drugače, vendar se konec koncev vse zlije na ime brez teže, prav tako bi lahko bil Phnom Penh, Užgorod, Hódmezővásárhely ali Ulan Bator ali morda katero izmed mest iz onostranstva iz tiste neprijetne Borgesove dežele Uqbar, karkoli.

Zadeva je v svoji izpahnjenosti banalna: sem oficirsko dete. Oče je (Bačvanec in Piročanec v istem telesu) po koncu šolanja za vojaškega inženirca v Karlovcu dobil prvo prekomando v Skopje, tam je v službi spoznal najboljšega prijatelja za vse življenje (in bodočega svaka, če se temu tako reče). Prijatelj je imel ženo iz skupnega — njegovega in ženinega — rodnega kraja (svobodnjaška Toplica), žena je imela sestro, sestra je bila pri njih na obisku, se zagledala v tam prisotnega mladega oficirja z očmi, iz katerih sta sevala angelsko moško srce in navihana moška poltenost in… vse drugo je predvidljivo. Potem sta se “vzela”, naslednje leto je bil The Potres, še dve leti kasneje, ko so ljudje pospravili ruševine in je tisti Kenzo Tange sprojektiral novo Skopje — aj, aj, tisti poševnooki mojster celuloidne žogice iz dežele vzhajajočega sonca se ni kaj dosti menil za Aleksandra —, pa pridem jaz.

Naslovnica knjige Teofila Pančića. Prevedel Tomaž Gerdina. Založba Beletrina, 2016, ISBN 978-961-284-168-3.

Kisla voda

Občina, v kateri je skopska porodnišnica, se imenuje — Kisla voda?! Rodil sem se torej v Kisli vodi… Sicer mineralnih pijač ne pijem, te tekočine so mi odvratne, ne vem, v čem je štos, kaj šele zadovoljstvo.

Kakorkoli, takoj ko sem pošteno shodil, se je naš tabor zganil in se ni več ustavil: prva v vrsti selitev, malo olivno-zeleno SFRJ-jevsko neskončno ahasverstvo. Bil sem star tri leta. Mnogo let kasneje se bom (mogoče) nehal seliti, vendar se me eno samo mesto nikoli ne bo prijelo. Če iz mene odstraniš podančice, bo ostalo kaj? Morda nekakšna teofilovska telesna masa, iz katere je izpuhtela vsa identiteta.

Ko je bila moja lepa mati Mirjana Mica še dekle, je nekaj časa delala kot sprevodnica pri Nišekspresu. Obstaja fotografija, črnobela, jasno, kjer s kolegico, verjetno, stoji na zadnji platformi praznega mestnega avtobusa, in se smeji, zvonko se smejita ta srbska dekliča, in oddajata neko brezčasno lahkotnost, zvečer, po šihtu, bosta morda končali v kinu ali druga z drugo ali s kakšnimi fanti z navihano črno namazanimi brki, morda bodo gledali Ljubezen in moda, kdo ve.

A ta smeh, o, ja, zveni skozi čas in mi z njim nekaj lepega pripoveduje moja dobra mati, ki je že davno več ni, kakor ni več očeta Sretena, zakopana sta tam v bački črnici, oba sta se rodila in umrla jeseni, oktobra/novembra, le njun edini otrok se je pojavil poleti, prebil se je sredi julijske pripeke, norčav, kot se za to sezono spodobi, ko celo nekateri resni ljudje hodijo naokrog v spodnjicah, bog pomagaj.

Acron, Ohio vs. Skopje, Makedonija

V vsakem primeru, čeprav me je vse to — torej “rojenost” v mestu, ki mi ne pomeni ničesar in s katerim se ne morem niti malo poistovetiti — včasih celo motilo, kdo ve, mlado bitje marsikaj moti. Danes mi je vseeno, če mi ni celo na nek način ljubo, saj, ali ni v tem mojem nekoliko absurdnem skopskem rojstvu, v tej natalni vaji iz brezrodnokrajnosti nekaj malce “programskega”? Kaj bi me sploh lahko bolj nerviralo od te bedaste človekove navezanosti na kri in tla, od tega slinastega in predvsem narcisoidnega, oholega mitologiziranja svojega rodnega fragmenta celote, sračjega gnezda, pa če govorimo o Manhattnu ali Maglaju? Moja vas lepša od Pariza, moj Pariz lepši od Mrčajevcev, bla-bla-bla…

Seveda je nekaj teh groznih ljudi — in sploh jih ni malo —, ki dejstvo, da so se rodili Tu ali Tam, razumejo kot nekakšno posebno osebno zaslugo, celo kot plemiški naziv, in da jim od tega pripadajo nekakšne mistične višje pravice kot nekomu drugemu, nerodnokrajnemu. Takšno drkatorsko, parazitsko paraplemstvo Rodnokrajnih jaz sam ne morem biti nikjer, razen, no, dobro, v Skopju, čeprav je jasno, da ne gre niti v Skopju, saj bi bilo pretrapasto, saj, kaj pa sploh imam s tem Skopjem?! Bolje poznam Portland, Oregon ali Acron, Ohio kot to pa nazdravje Skopje z vso tisto mikroklimo, peklensko vroča poletja & blage zime. Prav res, ali tisto Skopje sploh obstaja? Moral bom preveriti. Kdo ve, kaj bom odkril?

Mandlji

Po neki premočrtni, biografsko-družinski logiki stvari, menim, da bi se moral roditi v Novem Sadu, v famozni Betaniji, kjer bi rutinsko strokovno pomagala babica Eržika iz tretje izmene, pa se pač nisem, temveč sem zagledal svetle julijske zvezde tam doli v Dinjelandu. Pa vendar me je doletelo tudi novosadsko poležavanje: sedem let kasneje mi bodo v Pokrajinski bolnišnici izrezali vse tri mandlje. Sedem dni in noči sem tam odležal, sam na svetu, in buljil v tiste žalostne vrbe v Futoškem parku. Šumele so v vetru, poslušal sem to šumenje, kot bi ga razpletal, potem pa oddrsal v tistih bolnišničnih natikačih nazaj v posteljo, za odtenek bolj prepričan, da sem vendarle živ.

Občutek ni bil slab, juhu, biti živ, tam pri Futoškem parku, za katerim je široka Futoška cesta, po kateri fički in tisočtristotke in moskviči in peugeoti v kolonah švigajo ali proti centru ali proti Palanki. Kasneje, ko bom ozdravel, me bodo moji peljali na varadinsko trdnjavo, na čevapčiče in jagodni gosti sok (sebe pa na čevapčiče, špricerje in Zvonka & Janiko), pa še v veleblagovnico NORK, raj na zemlji, kjer sem si neskončne ure ogledoval veliiiko maketo železnice, dokler me niso malo na silo in malo s prošnjami odvlekli od nje, čeprav samo do naslednjega dne. In naslednje jutro znova.

Brothers in arms

Če bi se lahko z neko čarovnijo stlačil v ta miniaturni svet makete, v to začarano cesarstvo železnice na baterije, vem, da še danes ne bi hotel stran. Pa kam, kam naj bi šel? V tole?! To je za vas, če želite. “Lepo je — če je komu všeč,” kot pravi Lala iz vica.

Mojemu dedu, očetovemu očetu, je bilo ime Teofil, po njem sem dobil ime. Jasno, ime je grško in pomeni Bogoljub, vendar ded ni bil Grk, temveč preprost srbski kmet iz pirotskega okoliša (če bi drevesno deblo nadaljevali za še nekaj generacij nazaj, bi bilo menda nekje “okrog Kragujevca”), vendar je bil tudi partizan od decembra 1941 (tudi drugi ded, Gvozden, je bil pri partizanih). Moj Teofil se je boril v Ozrenskem partizanskem odredu (gre za Ozren v Srbiji, ne za tistega v Bosni) in je po vojni dobil “borčevsko pokojnino”, vendar brez kakršnihkoli privilegijev in družbenih ugodnosti: kmet je bil, kmet je ostal. Pri njem nisem nikoli opazil, da bi bil glede tega, bog obvaruj, kakorkoli nezadovoljen.

Pred kratkim sem prebral, da je bil Konrad Žilnik, oče velikega režiserja in mojega prijatelja Želimirja, komandant Ozrenskega odreda. Izkazalo se je, da je bil mojemu dedu nadrejen. Pa rečem Žilniku: “Željko, saj midva sva po prednikih brothers in arms!” Lahko bi bila šala, komedija, pa mi le nekaj pomeni. Deda so takoj po vojni “z vlakom brez voznega reda” poslali v Bačko, tam so odrasli in se oblikovali moj oče in dve teti, pa vseeno rad povem, da sem “prva generacija avtohtonih Vojvodincev med Pančići”. Tudi to je šala in komedija, vendar pa le nekaj pomeni. Ta delček ozemlja od Zemuna do Subotice in od Apatina nekje do Vršaškega hribovja: frekvenca, na kateri utripa, mi brezmejno ustreza, tu sem še najbolj doma oziroma najmanj tujec. Ja, to je prav povsem moje. Vendar užaljeno zavračam “patriotizem”, čeprav vojvodinski.

Krst

Je še nekaj, na kar nihče ne računa, menda se ne vklaplja v njihov koncept “mene”, kakršnega mislijo, da poznajo: poglej hudiča, že 47 let sem krščenec, od 48, kolikor sem na svetu. Krsta se spomnim približno toliko kot Skopja, bil sem še tako rekoč dojenček, če se je zgodilo do prvega rojstnega dneva, je dobro, datuma ne vem na pamet, pa tudi kdo bi se zdaj sekiral in iskal krstni list, da bi preveril?

Kakorkoli, krstili so me v Srbski pravoslavni cerkvi v vasi Kaševar pri Blacu, kamor menda “župnijsko” sodi tudi Trbunje, iz katere so moji Tomići, mamina družina. Iz Trbunja je tudi nadarjeni in nesrečni srbski in svetovni poet Rade Drainac — “sovražnik Akademij, Cerkev in Muzejev / zagovornik naprednih idej / trgov in pisoarjev / dirigent telegrafskih žic nad bolnišnicami in / bordelov / v uporniškem liku z levjima očesoma. / Tako, to sem jaz!” —, iz soseščine pa ugledni estradni umetnik, znan kot Leo Martin, katerega ime je v civilu drugačno, sem vedel kakšno, a sem pozabil.

Krstili so me torej davnega leta 1966, ob zarotniškem sodelovanju mame, tete in babice, oče je bil kdo ve kje, verjetno ni pomembno, pomembno je, da sem bil normalno krščen, “ko se to ni smelo”, čeprav sem bil sin oficirja JLA, seveda tudi uglednega člana ZKJ, poleg tega pa potomec dveh partizanskih družin, a zaradi tega nikomur od mojih ni padlo nebo na glavo.

Priznam, kar uživam ob tem za nianso morda celo bizarnemu podatku iz nekakšnega kljubovanja, saj imam že dolgo poln kurac teh napornih srbopatriotov, ki so najpogosteje zdravljeni “Jugoslovani”, čeprav s plemenito idejo Jugoslavije nikoli niso imeli nič bistvenega opraviti, saj je sploh niso razumeli, kot tudi tistih namnoženih odvratnih tartufskih moljev in bogomolk, ki so se pustili krstiti na stara leta, ker se menda prej “niso smeli”. Ma, naj kar nakladajo…

Gimme five, Alah akbar

Nikakor nisem religiozen, sploh pa ne v tistem “običajnem” smislu. Pa me je vendar enkrat konec 90. dober prijatelj prosil, naj bom njegova poročna priča. Ker je bil skesan nekrščenec, sem ga uvedel v ritualno krščanstvo v cerkvi Bogorodice v Zemunu. Pop je odlajnal svoje, potem pa nam je po svojih besedah in v svobodnem verzu poučno povedal, kako se moramo predvsem čuvati vseh teh strahotnih zlih vplivov, težav in sramot, ki k nam vse po vrsti prihajajo z osovraženega in dekadentnega Zahoda. Ubogljivo smo prikimavali: seveda, drži, oče, super, oče, okej, oče, gimme five, oče, Alah akbar, oče, tako bomo naredili, pri Manituju, oče. Na cerkvenem dvorišču se je kulirala neka simpatična babica, ki je sicer tu občasno pomagala, saj poznate starejše ženske, ki se vse dni motajo okrog cerkva. Zapletli smo se v prijeten pogovor. Izkazalo se je, da je draga gospa v prostem času babica konceptualnega umetnika in anarhista Nuneta Popovića. Ah, srbska 90.… morbidnost in eklekticizem do onemoglosti, glej in se čudi.

Potem sem ju poročil, moja botra, v Nikolajevski cerkvi, tam doli ob reki; bilo je leta 1998, mobilni telefoni so bili še precej redki in nismo jih še bili vajeni, meni pa so podtaknili enega (kot opeka velikega in težkega, jasno) “po službeni dolžnosti”, saj sem bil tedaj za krajši čas glavni urednik revije Vreme. Ceremonija se je začela, hodimo za mladoporočencema, hodim s svečo v vsaki roki, in se spomnim, da sem pozabil izklopiti mobilca, roki pa sem imel nepopravljivo zasedeni. Kaj, če bo prav zdaj zazvonilo? Umrl bom od zadrege in sramu. Pa ni zazvonil. Uh, kakšno olajšanje, hvala nebesom, takrat sem za hip skoraj začel verjeti v Vsevišnjega, pa me je kmalu minilo.

In če vam povem po pravici, nikoli več se ni vrnilo.


OpombaMednaslovi so uredniški.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE