Peter Vermeersch: Luč na koncu tunela/Nočni popotniki (2.)

28.2.2016 / 06:08 Komentiraj
Nič ni tako varljivega kot misel, da boš nekje dobrodošel. Da lahko hišo, ki si jo moral zapustiti, zamenjaš za boljšo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V ponedeljek (29.2.) ob 18:00 bo v okviru Festivala Fabula/Literature sveta v Klubu Cankarjevega doma mednarodni pogovorni večer pod naslovom Barbari pred vrati. Debata je posvečena problematiki “prišlekov”, osrednji temi letošnje Fabule, spodbudila pa jo je slaba reflektiranost begunskega vprašanja s strani slovenske intelektualne in družbene elite.

Izhodišče razmisleka bo esej Nočni popotniki belgijskega esejista Petra Vermeerscha, profesorja politologije na univerzi v Leuvnu, specialista za Srednjo in Vzhodno Evropo. Vermeersch je bil decembra in januarja na rezidenci v Ljubljani in spremljal dogajanje na naših mejah. Esej je napisal posebej za Fabulo. Preberete ga lahko samo na Fokuspokusu. Več o ponedeljkovi prireditvi, vključno z drugimi sodelujočimi, lahko preberete na tej povezavi.

Peter Vermeersch: Nočni popotniki (2.)

Sam sem v zadnjih letih večkrat potoval po balkanski poti. Bilo je enostavno: moj pristni potni list je prepustnica, ki mi omogoča prehod skozi vse hodnike evropskega labirinta in še veliko dlje, na da bi mi bilo za to treba kdajkoli karkoli storiti. Prijavim se, se pomaknem do varnostne kontrole, vstopim, čakam, berem knjigo. Moja potovanja: oblika počitka. Visim v zraku. Preden ob nenehnem brnenju boeinga zadremam, še slišim stevardeso, ki pove: “There are no sandwiches on this flight. We’re sorry for the inconvenience.”

Zadnjič, za novo leto, sva s prijateljico obiskala Ljubljano. Mesto je bilo okrašeno, ob reki so se vile vrste stojnic, kjer so prodajali dišeče sveče, kitajske čepice in copate iz zajčje kože. Mrzla sapa je puhtela nad ljudmi, ki so klepetali v skupinicah, se smejali ali plesali na novoletne hite. Na neki stojnici sem si kupil volneno kapo, da me ne bi zeblo. Spat sva šla v sobo, kjer sva stanovala, nad gledališčem, kjer je bila tisto popoldne predstava za otroke.

Ostali so nevidni

Medtem ko sva spala, je južno mejo dežele na slovensko-hrvaškem mejnem prehodu v Dobovi prestopilo okoli dva tisoč ljudi. Verjetno so se prej ustavili v Srbiji in trčili ob ograjo na meji z Madžarsko. Ne da bi to opazil in ne da bi to opazil kdorkoli v Ljubljani, je slovenska oblast ljudi z vlaki ali avtobusi prepeljala v sprejemne centre na severu države, bliže Dunaju, od koder so pozneje najbrž odpotovali proti Nemčiji ali kateri drugi državi znotraj schengena. Z vlaki, če so imeli srečo. Peš, če je bilo treba.

V Ljubljani jih nisem videl. Za nas so ostali nevidni. O njih se je navadno govorilo kot o naravni katastrofi. Plimi brez morja, poplavi brez naliva. Prebral sem nekaj zgodb, poročil prebivalcev v neposredni okolici balkanske poti, v Sloveniji ali drugod. Nekateri prebivalci so nepričakovano naleteli na nekaj teh migrantov. Mož na robu gozda je z baterijo posvetil v temen obraz Afganistanca, da je prebledel. Dal mu je jesti in poklical policijo.

Težko sem si ustvaril sliko o trenutnem stanju v Sloveniji. V kavarni na Mestnem trgu sem v časopisu prebral zadnje krute podatke: 300.000 migrantov je v deželo vstopilo, v Sloveniji jih za azil ni zaprosilo niti sto. Zakaj ni hotel nihče ostati v Sloveniji, se je spraševal novinar. V drugih časopisih sem bral poročila o zapiranju meje in o protestih, ki jih je to izzvalo pri tamkajšnjih prebivalcih. O dejstvu, da je bila bodoča žica z britvicami za nove barikade izdelana v nekem madžarskem zaporu. O nemoči slovenske vlade, ki se zgolj odziva na kaos, ne da bi se vsaj potrudila doumeti celotno situacijo.

Slišal sem, da je slovenska policija oktobra približno tisoč beguncev prepeljala v vasico Paradiž. Kako čuden mora biti občutek, ko na meji Evrope naletiš na vas po imenu Paradiž. Bral sem o nevladnih organizacijah, ki so v Dobovi delile hrano. Delili so lončke s čokoladnim namazom neke davne jugoslovanske znamke eurocrem. Kako čuden mora biti občutek, ko na meji Evrope dobiš v roke čokoladni namaz po imenu eurocrem?

Neznosnost pogleda

Pogovarjal sem se z dvema mladima slovenskima mamicama. Nista prenesli televizijskih posnetkov migrantov z otroki, ki so morali prebresti mrzlo reko, da so prečkali mejo. Nista vedeli, kaj naj si o vsem skupaj zares mislita. Kaj pa naj bi človek rekel? Ob dejstvu, da se lahko vse tako hitro spremeni, v manj kot letu dni? Ob lanskem božiču še ni bilo govora o migrantih, sta mi povedali. Ob lanskem božiču vlada morebitnim migrantom ne bi branila vstopa v državo. Za nov problem gre, ki vendarle ni nov, sta dejali. Celotno dogajanje sta primerjali z begunci v času vojne v Bosni ali v času kosovskega konflikta, ko so ljudje z različnih koncev nekdaj skupne dežele hoteli ostati v Sloveniji, ker jim ni bila tuja, saj je bila nekdanja jugoslovanska republika. Toda sedanji migranti hočejo naprej. Torej sploh niso slovenski problem. Ali pač? Zmedeno sta se spogledali. Ja, sta se strinjali, kljub vsemu so tudi slovenski problem.

Od njiju sem še izvedel, da ne smem govoriti o ograji. To ni ograja, pač pa “tehnična ovira”, se je odločila slovenska vlada. Mogoče je s takšno jezikovno rešitvijo želela omiliti politično tragiko, ki leži zadaj, sta se spraševali mamici. V Ljubljani je bilo megleno, napovedovali so obilne snežne padavine. Sneg bo zabrisal meje in vse bo belo kot nepopisan list. Gledali sta skoz okno in v belini tam zunaj sta videli svoje otroke kot vojne begunce. Sence v enklavi. Ne tukaj ne tam. To ju je spravljalo v obup in žalost.

Težave z mejo

Mamici se nista odpeljali na mejo, da bi se na lastne oči prepričali, kaj se tam dogaja. Vedeli sta le, da vlaki in avtobusi ponoči prevažajo migrante z ene na drugo stran dežele. Slišali sta tudi za prebivalce ob meji, večinoma kmete, ki malodušno spremljajo novo politiko. Problem niso migranti, pravijo obmejni prebivalci, ampak politiki, ki so se odločili, da bodo na mejo postavili tehnične ovire. Že leta in leta živijo tukaj in vseh težav z mejo imajo vrh glave, tudi brez migrantov. Sprva je bilo celotno območje del Jugoslavije in med republikami ni bilo meja. Potem je država razpadla, izbruhnile so vojne in meja je postala bolj otipljiva. Še nekoliko pozneje se je dežela pridružila Evropski uniji. In zdaj se ponovno ločujemo. Skupaj, narazen, skupaj, narazen. Nič ni tako naporno kot vnetljiv odnos s sosedo. V zadnjem času je žrtev nove bodeče žice celo njihova živina. Tudi to je Evropa: sestradana živina na mejah. Nekateri obmejni prebivalci imajo del zemlje na drugi strani žice, kamor nimajo več dostopa. Zato so organizirali protest. Aktivisti so tehnično oviro okrasili z božičnimi okraski. Nekaj skupin je igralo odbojko: vsaka ekipa je stala na svoji strani žice. Tvegana igra: žoga, ki se dotakne mreže, je za vedno izgubljena.

Poslušal sem različne zgodbe in pozneje razmišljal o njih, ko sem se sprehajal mimo stojnic ljubljanskega novoletnega sejma, imperija kuhanega vina in sladkorne pene. Na mostu sem videl moškega in žensko, ki sta se strastno poljubljala, široko razpirala usta v nepotešljivi sli. Razmišljal sem o mejah, ločitvah in ponovnih združitvah. Tragika in užitek. Spomnil sem se tudi Campa dei fiori — ne trga v Rimu, pač pa pesmi Czesława Miłosza o prešernem veselju na semnju v Varšavi poleti 1943, ko je gorel geto in je topel veter iz njegove smeri privzdigoval krila deklet na drugi strani zidu.

V Ljubljani nisem opazil nobenih migrantov iz Sirije. Edini pregnanci smo bili midva z mojo drago in podhlajeni italijanski turisti, ki smo iskali zabave med novoletnimi prazniki.

Razmišljal sem o domu.

Flandria

Ironija zgodovine hoče, da je bila v Sijseleju na terenu, kjer se je leta 1952 nastanila belgijska vojska, nekoč vrtnarija in drevesnica: Vrtnarska družba Flandria, ustanovljena leta 1909. Na tem mestu, na istem območju in za isto žico, za katero so danes našli začasen dom številni prosilci za azil in kjer so se vojaki maskirali za uprizoritev spopada v močvirju, so se nekoč raztezala polja s krizantemami in akacijami. Pred mrazom zunanjega sveta so rože varovali rastlinjaki. Zmeden sem nad ironijo in nad dejstvom, da hočem v tem na vsak način razbrati nek pomen. Ali je na primeru tega kraja mogoče povzeti dogajanje zadnjih stotih let? Takole, naprimer: rože med obema vojnama, orožje v času hladne vojne, ljudje brez domovine v zgodnjem 21. stoletju.

Flandria: govorimo o času mojega deda. O njem mi je pripovedoval, ko sem kot otrok z roko v roki stopal z njim po cesti k Staremu rotovžu, kamor je hodil kartat s peščico svojih mladostnih prijateljev. Ko je bil mladenič, so skoraj vsi v Sijseleju delali v Flandrii. Zvenelo je idilično. Danes dvomim, da so bile delovne razmere tam res tako sijajne, a kot otrok sem neizpodbitno verjel v idilično podobo cvetlične vasice iz dedove mladosti. Kot mlad fant naj bi šel tja v službo, tak je bil načrt. A potem se je njegovo življenje obrnilo na glavo, pri rosnih devetnajstih. Druga svetovna vojna je bilo oddaljeno in mračno dejstvo, toda okupacija je bila konkretna. Moj ded in še nekaj njegovih bodočih kvartopirskih prijateljev so se znašli v Nemčiji na prisilnem delu. Po nenadni smrti svoje mame se je vrnil v Sijsele, potovanju z vlakom je sledilo osemnajst mesecev skrivanja v krhkem zavetju izpostavljenega zahodnoflamskega podeželja: lope, polja, gozdovi. Tudi to je bilo neke vrste zatočišče.

Pravzaprav vse skupaj ni tako novo. Tudi takrat je v Sijsele naplavilo svet.

Od Calaisa do Anglije

Povsem običajna situacija lahko povsem nepričakovano iztiri. V nekem trenutku je vse mirno, samo trenutek zatem pa se vse razleti. Tudi sam bi bil lahko nočni popotnik, kot je nočni popotnik lahko kadarkoli kdo drug. Pri čemer zdaj potovanja dostikrat ne dojemaš več kot čudež. Ne preplavi te več vznemirljivi občutek sreče, niti strah. Vsake toliko slišiš govoriti o kom, ki otrpne od strahu, takoj ko stopi v letalo, tako kot včasih slišiš govoriti o ljudeh, ki drhtijo od užitka, ko zapeljejo v najnevarnejši ovinek na borderski progi. A nič ni tako zloveščega kot perverzna napetost, ko se soočita politik in tihotapec z ljudmi. Nič ni tako varljivega kot misel, da boš nekje čisto zares dobrodošel. Da lahko hišo, ki si jo moral zapustiti, zamenjaš za boljšo hišo. Ko enkrat odideš, se domov ne vrneš več.

Kako lahko človek mentalno in fizično zdrži takšne ovinke na poti skozi zmedeni svet? Če te poti sam nisi opravil, na to vprašanje najverjetneje ne moreš odgovoriti.

Razmišljam o Abdulu Rahmanu Harounu, možu iz Sudana, ki je poleti 2015 prehodil pot od Calaisa do Anglije, petdeset kilometrov peš skoz predor pod Rokavskim prelivom, skoz isti predor, ki je bil nekdaj simbol razcveta povojnega sodelovanja med Francijo in Anglijo, skoz isti predor, ki je danes verjetno eden najbolj varovanih krajev v Evropi. Petdeset kilometrov teme, nenadoma pa luč na drugi strani. Morda je takrat za hip verjel v povojne sanje evropske integracije. Mislim si, da ga je takrat za hip res obšel vznemirljivi občutek sreče. Ki pa mu je verjetno sledilo razočaranje.

This ain’t no party

Zdaj nisem na poti. Doma sem. V svoji hiši. Sedim v svoji sobi. In s tem ne mislim na svojo najstniško sobo v Sijseleju, ampak na delovno sobo v Bruslju. Naključna nedelja sredi zime. Piše se leto 2016. Zrem v melanholično sivo nebo in ulice, ki jih je izpraznil dež in odsevajo v svetlobi uličnih svetilk. Po radiu poročajo o napetostih v sprejemnem centru v Calaisu in o človeka nevrednih življenjskih razmerah v drugih bednih zatočiščih v okolici. Poročila o zakrčenem čepenju v blatu, o strategiji, ki se ne premakne nikamor. Naklonjenost migrantom je sumljiva, pravi neki politik. Begunstva ne gre spodbujati, pravi. Ugibajo o številu migrantov, ki so še na poti. Ton poročevalca namiguje na zadržano dramatičnost. Govori o valu, o poplavi, o naravni katastrofi. O Sijseleju ni novic. Nobenih poročil o morebitni rešitvi konfliktov v deželi izvora.

Spet si zavrtim Talking Headse, Life During Wartime. Dolgo je že tega. Skladba pripoveduje o nekom, ki nekaj dni preživi ob arašidovem maslu v od vojne uničenem New Yorku. Piše se leto 1984. “This ain’t no party. This ain’t no disco. This ain’t no foolin’ around.”

Nekoč bomo sedanje obdobje dojemali kot poglavje v zgodovinski čitanki. Pričanja azilantov v Evropi bodo del ustne zgodovine zgodnjega 21. stoletja: zgodbe o izgubljenem upanju in izgubljenem domu, o sramu zaradi neuspešnih politikov in o pomenu solidarnosti. O vojni, o sreči in žalosti ob pobegu. Pozneje, čez nekaj let. Trenutno pa obstaja samo sedanjost.


Opomba: Mednaslovi so uredniški.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE