Bi rešili človeka gotove smrti za ceno novega iPhona?

2.1.2016 / 06:06 Komentiraj
Ne pričakujte denarne pomoči, saj kot bralec tega teksta izpolnjujete vse pogoje, ki vas definirajo kot premožnega.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Sonce, znani obrazi in prijetna atmosfera. S prijatelji v dopustniški hiši ob jezeru, zaslužen dopust. V refleksiji osebnega zadovoljstva se ozrete po gladini in v vodi zagledate utapljajočega se dečka, sina vaših prijateljev. Brez omahovanja skočite v vodo in ga rešite. Ostal je živ. Za ceno prejšnji mesec kupljenega iPhona, ki ste ga imeli v žepu.

Tisoči ljudi pa se utapljajo tudi izven dosega naše percepcije. Dostop do priložnosti za dostojno življenje je še vedno stvar eksistenčne loterije. Nekoč faktor dedovanja “modre krvi”, danes v veliki meri predmet države izdajateljice osebnega dokumenta.

Zakaj ne čutimo odgovornosti do “zamejcev”, po drugi strani pa smo brez oklevanja pripravljeni pomagati sosedu?

Argumenti za soodgovornost

Razlogov za soodgovornost je veliko — humanističnih, deontoloških, geopolitičnih, zgodovinskih… V tem zapisu se bom osredotočil na dva argumenta za redistribucijo skozi globalni davčni sistem.

Prvi je utilitaristični: pomagaj, ker lahko s tem nekomu izboljšaš življenje bolj, kot ga lahko sebi poslabšaš. Slavni moralni filozof Peter Singer v vplivnem eseju uporabi utilitaristični argument za globalno redistribucijo življenjskega standarda. Sprašuje se, kakšno moralno dolžnost nosimo do soljudi. Odgovor najde v utilitarističnem kalkulusu — o katerem sem v drugem kontekstu in z negativnim podtonom pisal v tem tekstu —, ki izenačuje vrednost človeškega življenja v času in prostoru.

Uravnoteženje

Poenostavimo in ekstrapolirajmo. Vrednost življenja je neodvisna od vere, nacionalnosti, premoženja. Osebna blaginja (subjektivna kategorija) sužnja v Savdski Arabiji je enaka osebni blaginji Danke.

Argument se sicer sooča s klasičnimi problemi utilitarizma, na primer standarda kvantitete. Spomnimo se: je vrednost življenja nevednega razuzdanca enaka vrednosti Sokratovega življenja? To so težave, ki niso del tega prispevka.

Vsem, ki uživamo visok materialni položaj, moralna dolžnost na podlagi utilitarizma zapoveduje, da se odpovemo delu standarda, ki bi ljudem v pomanjkanju omogočil dostop do normalnega življenja. V idealu gre za redistribucijo, ki bi globalno izenačila percepcijo osebne blaginje. Ker smo “bogati” navajeni na udobje, bi za enakost morda zadostovalo že to, da se zadovoljimo z božičem brez daril ali pa z zmanjšanjem izbire ovsenih kosmičev v trgovini. Utilitaristična enakost ne zahteva redistribucije 50-50 in bi bila torej možna brez radikalnega posega v naš življenjski slog. Izguba luksuza na naši strani in pridobitev osnovnih človekovih pravic na strani materialno podhranjenih bi lahko izenačili naše zadovoljstvo.

Filozof ostaja tiho

Kako bi dosegli takšno redistribucijo? Morda z nekakšno davčno redistribucijo, torej uvedbo globalnega davka? Tako kot v socialni državi bi progresivno obdavčili dohodke vsakega Zemljana, ki bi plačeval davke oziroma dobival prejemke v sorazmerju s tem, kje se nahaja na svetovni dohodkovni lestvici. Neodvisno torej od njegove ali njene nacionalnosti. Tudi v Evropi bi ljudje v pomanjkanju dobivali socialno pomoč.

Kot bralec tega zapisa sicer ne pričakujte denarne pomoči. Izpolnjujete vse pogoje — pismenost, dostop do interneta, čas za branje tega relativno nepomembnega zapisa —, ki vas definirajo kot premožnega.

Pragmatičnih dvomljivcev zgornje verjetno ne prepriča. Kako izmeriti subjektivno blaginjo? Anketiranje sreče se je izkazalo kot nezadostno. Koliko sredstev bi zahteval utilitaristični moralni kriterij? Kako reformirati političnoekonomski sistem, da bi omogočal učinkovito alokacijo sredstev? Katera institucija je dovolj transparentna in bi bila sploh pripravljena prevzeti odgovornost?

Kot pravi filozof Singer glede praktičnih vprašanj ostaja tiho. Kot študent filozofije bom sledil vzoru, kot študent ekonomije pa postavljam pomembno vprašanje: je redistribucija kot taka resnično pravi način za izboljšanje življenja tistim v pomanjkanju?

Vse se vrača, vse se (pod)plača

Naj torej k utilitarističnem argumentu dodam še ekonomskega. Ortodoksnim ekonomistom se ob zgornjem tekstu zabliska v glavi. Redistribucija je posledica, ne pa vzrok družbenega blagostanja! Alokacijo sredstev — kapitala, denarja, tudi izobrazbe — prepusti trgom, saj bodo poskrbeli za optimalno rabo in gospodarsko rast, ta pa za rast spodnjih razredov in torej izboljšanje standarda vseh vpletenih v svetovno ekonomijo.

Argumentu na ljubo sprejmimo kontroverzni položaj, da je gospodarska rast tista, ki vodi v boljši svet. Tako humanistična negacija tega argumenta kot ekonomistova vera v rast kot sredstvo blaginje sta po mojem mnenju zgrešeni. Je trg pravi mehanizem za redistribucija?

Piketty je v svoji “kapitalistični” verziji Kapitala predstavil tendenco trgov, ki vodijo v neenakost premoženja. Številne dodatne raziskave razkrivajo, da je koncentracija bogastva slaba za rast. Trg torej vodi v neenakost, neenakost pa v zmanjšanje rasti.

Povečanje dohodka vodi v povečanje dohodka

Nobelov nagrajenec za ekonomijo Gunnar Myrdal je že pred nekaj desetletji ponudil odgovor na zgornjo dilemo. V ekonomsko analizo je vključil družbene faktorje in na podlagi socioekonomske analize pozval k večji egalitarnosti v premoženju, dostopu do zdravstva in v izobrazbi. Zakaj?

Kumulativna krožna vzročnost: nekoliko domišljav termin je temeljni del argumenta za redistribucijo. Ideja je preprosta. Pomoč ljudem na enem področju se bo skozi vpliv na druga področja množila, vrednost začetne investicije pa bo posledično presežena v pozitivnih rezultatih.

Spodnji graf v poenostavljeni verziji ilustrira to logiko. Povečanje dohodka omogoči boljšo zdravstveno oskrbo, obenem spodbuja izobrazbo in nadgrajuje vrednote posameznika — “človeški kapital” v ekonomski terminologiji —, to pa se v naslednjem koraku odrazi v znižanju družbenega pritiska v obliki stigme ali diskriminacije. Družbena sprejetost obogati socialno življenje in širi mrežo poznanstev.

Krog se sklene z novim vplivom na karierne prospekte in s tem na dohodek. To sta torej “kumulativni” in “krožni” del vzročnosti. Povečanje dohodka vodi v povečanje dohodka.

Multidimenzionalna vzročnost družbenoekonomskih faktorjev.

Ne moraliziraj, študentek, spravi se delat!

Bi negativni učinek tistih, ki izgubijo na dohodku, izničil pozitivnega? Ker so družbeni faktorji predvsem relativni — standard ni absoluten, ampak ga določa družbeni razred —, je verjetnost negativne spirale manjša. Dokler kumulativnih učinkov ne bo v nasprotno smer, bo redistribucija (recimo v obliki globalnih davkov) delovala kot mehanizem izenačevanja blagostanja za zemljane.

Podobni pozivi so deležni močne in včasih utemeljene kritike, usmerjene proti trendu kolektivne krivde. Še več! To je slabo usmerjena kritika. Nekateri so bili celo obtoženi hipokrizije — recimo Singer in pred kratkim tudi Chomsky. Njihova pridiga je bila ožigosana kot idealizem ali populizem, ki se dobro prodaja na trgu levih idej.

To je slabo usmerjena kritika. Pravilno vprašanje, ki ga provocira tudi zgornji prispevek, je naslednje: kako bi glasovali, če bi bila neka centralna institucija — predpostavimo, da popolnoma zaupanja vredna — pripravljena uvesti globalni davek na dohodek in zagotovita globalno redistribucijo? Bi se skupaj z drugimi bogatejšimi Zemljani odpovedali 20% mesečnega dohodka?

Demokratični proces bi v stanju današnje zavesti le stežka privedel do potrebnih sprememb. Morda je en korak zavedanje, da moč kolektiva presega seštevek moči posameznikov.

Še prej pa moramo biti resnično pripravljeni brezpogojno pognati se v vodo, pa čeprav smo ravno pred kratkim kupili nov iPhone.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE