Trisha & The Spanish Fighters za kulturo plesa

11.12.2015 / 06:06 Komentiraj
Kultna skupina za sodobni ples Trisha Brown Dance Company je zadnjič v Evropi ever nastopila v soboto v Španskih borcih.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pred vhodom je bilo veliko ljudi, predverju smo se prerivali. Dvorana polna, vmesni aplavzi ne samo vljudnostni, obiskovalci res navdušeni. Že dolgo ni bilo na predstavi sodobnega plesa toliko ljudi. Petek je bil praznik. Redko občutim takšno mehko, žametno težo slovesnosti na predstavah tega žanra. Na plesne predstave ponavadi pride malo ljudi. O plesu kot umetnosti pa očitno le nekaj vedo, če so prišli tokrat. 

Trisha Brown je legenda, ni pa mega medijska zvezda. Wow, mi je švigalo po glavi. Res je, da plesno ali kakršnokoli predznanje ni nujno. Zapelje brez tega. Z lahkotnostjo, z igrivostjo. Samo prepustiti se je treba.

Trisha Brown je v Ljubljani gostovala sredi 90. let. Takrat je v solu If You Couldn't See Me plesala na Laurie Anderson in ves čas kazala hrbet publiki. To so bili udarni časi, ne samo za slovenski sodobni ples. Polni fizične moči, hitrosti. Špricalo je, skratka. Trisha Brown je v najbolj intenzivnem času ponudila drugo plat plesa takrat številčni publiki.

Španski borci v zgodovini

Z gostovanjem Trisha Brown Dance Company so se polni Španski borci zapisali v zgodovino. Plesna skupina je zadnjič na evropskih odrih sploh nastopila v kulturnem centru v Mostah. Sledi še nekaj ponovitev v ZDA, potem pa se bo skupina prestrukturiala. Posvetili se bodo izobraževanju, side-specific projektom. Proscenium Tour 1979–2011 je (bilo) zadnje dejanje slovite Trishe Brown in njene skupine, kakršno smo poznali doslej. Slovesen in, hja, lep pogreb. No, prehod v nekaj novega, da ne bo zvenelo tako pesimistično.

Proscenium Tour 1979–2011 je (bilo) zadnje dejanje slovite Trishe Brown in njene skupine, kakršno smo poznali doslej. — [Video: TBDC/Španski borci.]

Čista poezija

Štiri krajše koreografije so zajele delo legende sodobnega plesa od 70. let preteklega stoletja do zadnjega dela, ki je star nekaj let. Čiste koreografije, ki so jih plesalci izvajali peresno lahko, so seveda težke in zahtevne, toda tega s prostim očesom tega ne vidimo. Ni zgodbe, ni bahanja z veščino, ni fizične moči. Ni scenografije, je pa odlična kostumografija. Lahka, ne opazna, diha s plesalci.

Večer je bil čista poezija. V vsakem premiku se je zrcalilo njeno raziskovanje telesa in prostora — arhitekture telesa in prostora, če hočete. Še najbolj se je njen podpis, vsaj zame, razkril v prizoru, ko so moški na rokah nosili plesalko, ki je “hodila” po zraku nad njihovimi glavami. Samo šli so čez oder, gledali smo jih z boka, videla sem Trisho Brown all over.

Dobri, stari Merce Cunningham

To me je spomnilo na gostovanje Mercea Cunninghama v Ljubljani. Stal je na odru, bil je že star in bolan, samo stal je tam in razširil roke v velik objem — in je naredil vse. Dol sem padla. Kratko, nepretenciozno, minimalistično in lahkotno, kar je zanjo zelo značilno. Zraven so se mi rolale tudi spominske slike slavnih ostankov Judson Dance Theatra. Ameriška šola plesa, kjer so domovali plesni refomatorji, ki so dotedanji ples mislili drugače. Ne samo tehnično. Odlični improvizatorji, sproščevalci plesnih dogem. V sodelovanju z vsemi umetniškimi zvrstmi. V ples so dvomili, ga razstavljali, postavljali v neplesne prostore, na neravna tla. Osvobodili so ga tradicionalne veščine, čustvenosti, vabili gledalce na procese, vaje. Skratka na novo so mislili ples.

EKG

Po zaslugi ekipe Španskih borcev nekaj vemo o tem pomembnem času in umetniškem dogajanju. Pred Trisho Brown je tam nedolgo tega gostoval Steve Paxton. S to serijo borčevskega izvoz/uvoz programa osvežujejo zgodovinski spomin. So izobraževalni, osveščajo, polnijo luknje v védenju, vabijo pionirje. Dobro, da vidimo tudi bodoče in sedanje zvezde sodobnega plesa — pa ne samo v Mostah —, toda naš zgodovinski spomin ima luknje, ki je treba zapolniti. 

Ekipa Španskih borcev — gonilna sila je Iztok Kovač — dobro opravlja svoje delo. Tako rekoč so naredili plesni center. To sicer ni neslavno propadli Center sodobnih plesnih umetnosti, ja, javni zavod, za katerega so boji potekali dolgo. Tik pred koncem mandata Pahorjeve vlade ga je vzpostavila Majda Širca, pod novim ministrom združenega kraljestva Žigo Turkom pa je bil še niti ne rojen že ukinjen.

Tresk ob tla je plesno sceno še bolj razdvojil in ji vzel tisti minimum infuzije. Zdaj je ples spet malo na prafaktorjih. Pozabljen. Da ne bi izginil iz naše zavesti, skrbi ekipa Španskih borcev. Hiša je mestna, zanjo skrbi nevladna organizacija, ki se napaja tudi iz državnega proračuna. Iztok Kovač se je odločil, da bodo plesalci skupine En-knap Group dobivali plačo. No, gre za reden mesečni honorar. Tako jih vsaj nekaj živi v malo manjši negotovosti kot večina ostalih. Kontinuirano vadijo, delajo z različnimi koreografi in režiserji.

Začasno so preskrbljeni, na daljši rok pa raje ne ugibam, kaj bo.

V tretje gre rado

Nekoč podprta in cvetoča panoga — zanalašč sem uporabila gospodarski izraz —, ki ji rečemo sodobni ples, ves čas visi na nitki. Plesni classi resda potekajo tudi v PTL. Resda imamo plesno gimnazijo. Še so projekti in festivali, ki so sofinancirani. Ni pa javne inštitucije, preskrbljene z obratovalnimi stroški in plačami. In tako je vse začasno negotovo. V kriznih časih je skoraj bogokletno razmišljati o novi inštituciji.

Hmm, ampak ali ni ljubljanski šerif ustanovil Kino Šiška? In še prej Kinodvor? Morda gre v tretje rado.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE