Evropski 11. september: vojna, izredne razmere, rast represije

18.11.2015 / 06:08 Komentiraj
Ukrepi so zoper vse in jih najbolj čutijo prav državljani države, ki jih je uvedla, ne pa toliko morebitni teroristi.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Od tega ponedeljka, 16. novembra, smo torej v vojni. Pravzaprav Francija. Z Islamsko državo.

A tolažiti se, da ima lahko katerakoli vojna v Evropi izoliran učinek, je napaka. Vsaka vojna, v katero se zaplete katerakoli evropska države, je namreč imela, ima in bo imela učinek na celotno Evropo. Tako tudi vojna Francije z Islamsko državo. Še posebej zdaj, ko je Francija okrepila svoje napade na islamiste. Ko je obljubila, da bo v tej vojni zmagala. Evropa to enoglasno odobrava. In zahteva, da je treba integracijo okrepiti. Da je treba spremeniti zakonodajo. Povečati pooblastila policije in vojske. In da je treba vpeljati izredne razmere. Francija jih je že.

Zdaj je potrjeno tisto, kar se je pred zadnjimi napadi v Parizu vsaj nekaterim od nas zdela realna možnost: da je namreč tisto, kar se dogaja v EU, ponovitev zgodbe, ki se je v ZDA dogajala po 11. septembru. Tako politiki kot strokovnjaki in novinarji zdaj trdijo, da so zadnja teroristična dejanja v Parizu za Evropo to, kar je bil 11. september za ZDA.

Rast represije

Postavlja pa se vprašanje, kaj to dejansko pomeni? Za kakšne spremembe gre oz. bo šlo v Evropi? 

Odgovor na to vprašanje pa je kljub misterioznemu izmikanju vprašanih in flancanju o tem, da dogovori in ukrepi še niso sprejeti, jasen: v Evropi bodo sprejeti ukrepi, verjetno tudi zakoni, ki bodo omogočili povečano poseganje varnostnih služb, policije in vojske v življenje Evropejcev in Evropejk.

Šlo bo torej za povečanje pristojnosti in moči represivnih aparatov države. In za povečanje pristojnosti in ukrepov, ki jih izvajajo varnostne službe. To je trend, ki ga je mogoče imenovati povečanje represije, kontrole in militarizacije Evrope oz. vseh družb, ki so vključene v EU. Seveda tudi slovenske.

Utemeljevanje na strahu

To pa pomeni še nekaj drugega: namreč odprto in neposredno utemeljevanje evropske politike na strahu državljanov in državljank.

Občutek odsotnosti varnosti je ena od univerzalnih travm vseh ljudi. Ta travma je lahko in je v preteklosti že bila podlaga politik in konkretnih političnih ukrepov, ki so bili vedno represivni in ki so brez izjeme tudi povečevali kontrolo in moč države nad državljani in državljankami. V nekaterih primerih je tako utemeljena politika vodila do grozljivih posledic. Tak primer je bil Hitler.

Prav zaradi zgodovinskih dokazov, kaj pomeni utemeljevati politiko na občutku odsotnosti varnosti, nas morajo novi politični premiki tako v Sloveniji — kjer jih najbolj konkretno udejanja bodeča žica — kot v EU skrbeti. Slovenska politika je namreč utemeljila postavitev bodeče žice z argumentom manjše varnosti, če tega ne bi uvedla.

Model obdajanja z žico

Ukrepi, ki bodo sledili zadnjim dogodkom v Parizu in ki bodo povečevali moč policije, vojske in obveščevalnih služb, bodo prav tako utemeljeni z govorjenjem o krepitvi varnosti. Pričakujemo lahko torej ponavljanje tega, kar je bilo v preteklih dneh že rečeno: namreč, da za zagotavljanje in uveljavljanje varnosti in zaščite državljanov in državljank Francije in Evrope z vsemi možnimi sredstvi. Katerih uporaba je v danih razmerah upravičena.

V imenu varnosti imamo na evropskih mejah že bodečo žico. Ob kateri paradirajo oboroženi vojaki. In v imenu te iste varnosti že imamo tudi izredne razmere. Z oboroženimi vojaki na ulicah Pariza. Kar bo postal model, kako je treba ravnati tudi v drugih državah. Skratka, obdati se z žico. In razglasiti izredne razmere. V katerih imata policija in vojska bistveno večja pooblastila. Najprej za nekaj dni. Nato za nekaj tednov. In mesecev. Z možnostjo njihovega podaljšanja.

Ukrepi zoper vse

Ameriški primer, ki zdaj že odkrito postaja model delovanja EU, nas uči najmanj dvoje. Prvič, da so tovrstni represivni ukrepi usmerjeni zoper vse — torej tudi zoper državljane in državljanke države, v kateri so uvedeni. In da se v praksi dejansko najbolj nanašajo prav nanje, ne pa toliko na morebitne teroriste.

In drugič, da imajo ti ukrepi nedoločen rok trajanja. Da se torej ne končajo, ko se možnost terorističnih napadov zmanjša. Politika in mediji namreč skrbijo, da se vtis o ogroženosti trajno vzdržuje. Kar pomeni trajno podlago za povečevanje moči države in njenih represivnih aparatov. Ter za povečano kontrolo, ki jo država izvaja nad posamezniki. Tako nad tistimi, ki sodijo med migrante oz. begunce, kot nad tistimi, ki so običajni državljani določene države. In med katerimi so tudi teroristi, ki izvajajo napade v zahodnih mestih.

Še več: večino tistih, ki dejansko izvajajo teroristične napade v imenu Islamske države v Evropi je treba iskati prav med državljani EU. Kar je boljši del zgodbe: da namreč vendarle ne moremo za vse kriviti beguncev. Oziroma migrantov.

Simbolično in stvarno se mora Evropa zazreti vase. Vase. In ne v druge.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE