Te dni je spet prišla v ospredje arbitražna prisluškovalna afera Sekolec-Drenik. Pogrel jo je pravzaprav Matej Tonin, predsednik KNOVS. Iskanje dežurnega krivca v primeru arbitražnega sporazuma s Hrvati — Tonin oz. komisija DZ ga je našla v Simoni Drenik, eni od akterk prisluškovalen afere — in nabiranje političnih točk v tako občutljivi temi je perverzno brcanje v temo. V tem kontekstu je Erjavcu treba dati prav.
Hrvate in njihov nacionalni politični sadizem bi bilo treba že zdavnaj razgaliti — in to s psihoanalizo! Žižek se kurči na mnoge načine, toda da pa bi kaj dobrega naredil za Slovenije, to pa ne. Če bi povedal vse, kar ve in zna, potem njegove Antigone ne bi igrali v hrvaških elitnih gledališčih.
Naj (vam) še enkrat serviram tisto, kar sem povedal o arbitraži že pred leti in je po mojem psihoanalitičnem videnju bistveno. Svojo psihoanalitično interpretacijo hrvaške (sadistične) pozicije do arbitražnega sporazuma sem tudi že zapisal.
Nezavedno míslenje
Zadnja leta je prav patetično poslušati politične analize haaške arbitražne odločitve. Tako slovenske kot hrvaške. Hrvati so se zadnja leta, še posebej pa po arbitražni razsodbi obnašali kot užaljen otrok, ki je izgubil najljubšo igračko.
Bistveno je hrvaško nezavedno ozadje. Slovenci bi morali z lacanovskega teoretsko-psihoanalitičnega izhodišča ves ta analno-sadistični kontekst arbitraže vsaj prepoznavati, če že ne tudi javno obelodaniti. Hrvaško infantilno čustvovanje — tako politikov kot laične javnosti — je zelo analizabilno, vendar je pri tem treba biti še za odtenek bolj freudovski od Freuda. Če si Žižek in Dolar nista drznila izreči tega, kar je s stališča psihoanalize vidno z Lune, potem pač moram jaz spet stopiti na sceno.
Upal bi si trditi, da tudi na Hrvaškem obstajajo nekateri, ki na preudaren, čustveno nevpleten način spremljajo arbitražne zaplete in nacionalno užaljenost, vendar se ne upajo izpostaviti.
Hrvatom ni šlo za koristi, če bi dobili stik z italijanskimi teritorialnimi vodami. To je za Hrvaško minornega pomena. Ta cilj so izpostavili, da bi prikrili nezavedno jedro sadistično-analnega fundamenta, ki bazira na ideji, da Slovenci ne dobimo izhoda na odprto morje.
Falični Trdinov vrh
Če bi imela Slovenija toliko morja kot Hrvaška in če bi že imela stik z odprtim morjem, Hrvatom nikoli ne bi padlo na sadistično pamet, da se tako vneto prepirajo za Piranski zaliv. Hrvaški stik z italijanskimi teritorialnimi vodami sploh ni tako bistven, kot Hrvati uradno in manifestativnono izpostavljajo. Če bi Slovenija že imela stik z odprtim morjem, bi se državi bistveno bolj prepirali za prestižni (falični) Trdinov vrh. Po psihoanalitični percepciji je v ozadju — še posebej, ko gre za konflikt — vedno neka zavesti skrita, torej nezavedna logika. In ta logika je vedno seksualna, v tem primeru pa za nameček še kastracijska.
Hrvatom ne gre za ugodje (užitek), ki ga bi vzpostavili, če bi dobili stik z italijanskimi teritorialnimi vodami. Hrvatom se v nezavednem plete sadistično-kastracijska logika. Ta je ključna. Če bi Hrvati dobili Piranski zaliv v taki obliki, kot so ga hoteli, bi njihovo sadistično uživanje gradili na nezavedni (sadistični) ideji o simbolni kastraciji Slovenije, Slovencev. V nezavednem Hrvatov smo Slovenci — če nimamo stika z odprtim morjem — simbolno kastrirani, tako rekoč brez kurca. Za razumevanje arbitražnih zdrah bi na nivoju libidinalne ekonomije morali preveriti izvor hrvaškega ugodja oz. užitka. Slovensko ugodje ali bolje rečeno zadoščenje, ki ga dobimo, če imamo stik z odprtim morjem, ni bistveno. Bistveno je hrvaško sadistično uživanje, če Slovenci nimamo stika z odprtim morjem.
Bistvo hrvaške užaljenosti
Prav zato pa je na Hrvaškem bilo toliko dramatiziranja, ko je izbruhnila afera Sekolec-Drenik. Hrvati so od vsega začetka slutili, če že ne vedeli, da ne bodo dobili Piranskega zaliva. To zanje ne bi bila toliko simbolna kastracija kot bolj prikrajšanje za pričakovan sadistični užitek ob kastraciji Slovencev, če bi izgubili Piranski zaliv.
Če bi Slovenija že imela stik z odprtim morjem, bi se bistveno bolj prepirali za prestižni (falični) Trdinov vrh. Po psihoanalitični percepciji je v ozadju vedno nezavedna logika. In ta logika je vedno seksualna, v tem primeru pa za nameček še kastracijska.
Največja erekcija
Za konec pa še nekaj analne logike, kot rečemo v psihoanalizi.
Ozemlje kot imetje ima analno simbolno podlago. Vedeti moramo, da ima imperialistična logika analno poreklo. Ozemlje je namreč simbol prvega otrokovega imetja, torej dreka. Teritorialni apetiti (tudi tisti na morju) imajo analno simbolno obeležje — seveda na nezavedni ravni, ki je v resnici edina merodajna, saj je po Freudu primarna.
Toda kastracijsko-falična logika ima v slovensko-hrvaškem sporu večji libidinalni pomen kot analna. Hrvati bolj sadistično uživajo v nezavedni ideji (želji), da bi Slovenci trpeli v svoji simbolni kastraciji, brez stika z odprtim morjem. Kot da uživajo v svojem nakopičenem dreku v obliki »dodatnega« obmejnega ozemlja (ki bi lahko bilo tudi Slovensko). Trdinov vrh (Sveta Gera) ima v tem primeru ob analni tudi falično simbolno strukturo, saj gre za v Gorjancih največjo erekcijo.