Kulumne
#Ukrajina #Bosna
Krokodilji nauki iz vojne v Bosni za ukrajinsko uporabo
Logo 22.06.2022 / 06.05

Churchill: Appeasement je to, da hraniš krokodila zato, da bi te požrl zadnjega. To si naj zapomnijo iskalci miru v Ukrajini.

Brendan Simms: Najneslavnejša ura.

"Med aprilom 1992 in oktobrom 1995 je bila uničena evropska država. Na desetine tisočev njenih prebivalcev je bilo umorjenih. Več kot milijon je bilo izgnanih, deportiranih ali v strahu za svoja življenja prisiljenih v beg."

Tako se glasi uvodni stavek leta 2001 izdane knjige Najneslavnejši čas (Unfinest Hour: ​Britain and the Destruction of Bosnia, Penguin Books)v Dublinu rojenega profesorja zgodovine mednarodnih odnosov na univerzi v Cambridgeu Brendana Simmsa. Če avtor ne bi postavil časovnega okvira, bi ob zgornjih besedah mnogi verjetno pomislili na Ukrajino. Z razlogom.

Zgodovinske paralele so vedno tvegana zadeva. Nikoli popolne, pogosto zgrešene, neredko zlorabljene. A to ne pomeni, da jih lahko ignoriramo. V trenutku, ko sedanjost nehamo kritično primerjati s preteklostjo, se nehamo učiti iz zgodovine in se izpostavimo tveganju, da bomo ponavljali napake iz preteklosti. Tudi tiste najbolj nevarne in krvave.

Rusija ni Srbija

Rusija seveda ni Srbija ali Srbska krajina, preko katerih je Beograd upravljal agresijo v Bosni in Hercegovini. Rusija je jedrska velesila. To po eni strani upravičuje zadržanost glede neposrednega vmešavanja v spopad v Ukrajini.

Sam se strinjam, da je bolje dvakrat premisliti, preden se greš mikastit s ponorelim medvedom, ki v tacah drži atomsko bombo. A rešitev ne more biti v tem, da se pretvarjaš, da gre za užaljenega plišastega medvedka, ki ga je treba potolažiti.

Poleg tega vojaške intervencije realistično ne pričakuje niti Ukrajina sama. To, kar potrebujejo, je odločna podpora mednarodne skupnosti v njeni obrambi proti tujemu agresorju ter pomoč v orožju in vojaški opremi, da bi se pred agresijo lahko ubranili sami.

Lekcija BiH

Zato je pri odločanju glede našega odnosa do tega vprašanja pomembno, da ne pozabimo lekcij iz vojne v BiH. Poglejmo, kako je razmišljanja najvišjih in najvplivnejših predstavnikov Združenega kraljestva o spopadu v Bosni pred tremi desetletji v svoji knjigi povzel Brendan Simms.

  • Kriv je Zahod

Lord Carrington, bivši britanski zunanji minister, generalni sekretar Nata in pogajalec Evropske skupnosti med vojno v BiH:

"Zaradi odločitve (Evropske skupnosti na pobudo Nemčije) o priznanju Slovenije in Hrvaške je razpadel koncept mirovne konference, saj ni bilo več nikakršne možnosti vpliva na vpletene strani."

Douglas Hogg, britanski državni sekretar za zunanje zadeve:

"Če si strani prizadevajo za prilagoditev medsebojnih meja, jih lahko predhodno priznanje v tem ovira."

  • Derevoltizacija

Mark Lennox-Boyd, visoki uradnik britanskega zunanjega ministrstva:

"Jugoslovanska vojska ima ustavno vlogo v vzdrževanju javnega reda v primeru množičnih uporov prebivalstva."

  • Srbi so dobri fantje

Lord Carrington:

"Ena od največjih ovir je bila demonizacija Srbov. Izetbegović je sam zagrešil nekatere zločine, da bi vpletel Američane. Bil je grozen majhen človek."

  • Brez Srbov ni varnostne arhitekture

Lord Carrington:

"Britanci so bili do neke mere prosrbski zaradi zgodovine in so jim ostali naklonjeni iz pragmatizma. Dejstvo je, da je bila Srbija daleč največja in očitno najpomembnejša, zato jo je bilo treba imeti na svoji strani. Brez nje ni bilo nikakršnih možnosti za sporazum."

  • Vsi so isti

Jeremy Hanley, britanski minister oboroženih sil:

"Ni pametno pripisovati odgovornosti samo eni strani tam, kjer so vse strani zagrešile grozljive zločine."

Sir Nicholas Bonsor, podsekretar na britanskem zunanjem ministrstvu:

> "Ne gre za enostranski spopad med belimi in črnimi klobuki. Gre za konflikt tako globoke nečlovečnosti, ki je civiliziranemu svetu nedoumljiva in je ni mogoče pripisati le Srbom."

Baronica Chalker, britanska ministrica za prekomorski razvoj:

"Nemogoče je ugotoviti, katera stran je odgovorna za bombardiranje Sarajeva."

Lord Carrington:

"Vsi so enako grozni in enako slabi, ampak Srbov je več kot drugih."

  • Vojaška pomoč je šibkejšemu le v škodo

David Hannay, britanski veleposlanik v Združenih narodih:

"Takšna poteza ne bi bila v pomoč tistim, ki jim je namenjena, muslimanom v Bosni. Še več, dvig embarga na orožje bi Srbe in Hrvate zapeljal v neubranljivo skušnjavo, da okrepijo svoje napore in poskrbijo za to, da je v trenutku, ko dospe večja količina orožja, vojaška grožnja s strani vladnih sil že nevtralizirana."

Ivor Roberts, britanski veleposlanik v Beogradu:

"Če bi dopustili še večji dotok orožja, bi bilo ubitih še veliko več ljudi - civilistov in vojakov, muslimanov, Hrvatov in Srbov."

  • Mir ima svojo ceno

Patrick Bishop, novinar britanskega časopisa Sunday Telegraph, povzemajoč vire britanskega zunanjega ministrstva:

"Muslimani bi storili prav, če bi pristali na razkosanje države, kot so ga predlagali mednarodni pogajalci, in prenehali z poizkusi, da izid spremenijo na bojišču."

Lord Carrington:

"Miru v Bosni ne bo, dokler ne bo delitve ozemlja."

"Pacifisti" in "rusofobi"

Neglede na to, da okoliščine obeh vojn še zdaleč niso enake, bode v oči podobnost med logiko in nekaterimi argumenti britanske vlade pred tremi desetletji in argumenti ljudi, ki si prizadevajo za mir za vsako ceno. Tudi na račun teritorialne nedotakljivosti, pravice do obrambe po 51. členu ustanovne listine OZN in preživetja ukrajinske države.

Časopis Delo je različna mnenja v Sloveniji glede reševanja ukrajinske krize nedavno označil za prerekanje med pacifisti in rusofobi. Mislim, da je to v prvem primeru precej ohlapno, v drugem pa skrajno nekorektno.

Podpore Ukrajini seveda ne moremo enačiti s sovraštvom do Rusov. Še manj spodobno je tako označevati nasprotovanje Putinovemu nacionalističnemu imperializmu in avtoritarnosti v Rusiji sami. Navsezadnje se v primeru agresorjeve zmage tudi Rusom samim še dolgo ne bo uspelo osvoboditi izpod Putinovega jarma. Da o tem, kaj bi to pomenilo za globalno varnost, niti ne govorimo.

Aroganca in cinizem

Večini posameznikov, ki jih Delo označuje kot pacifiste, ne pripisujem slabih namenov in še manj cinizma in imperialistične arogance, kakršna sta pred tremi desetletji kar puhtela iz pleteničenja britanskih politikov in diplomatov. Verjamem, da si iskreno želijo miru.

Prav je, da se o tem pogovarjamo. Kriza je globoka in kompleksna in v tej razpravi verjetno nihče nima stoodstotno prav. Nikomur ne pripisujem avtomatično enakih nagibov, kot so jih imeli ljudje, ki so mednarodno priznani vladi BiH preprečevali, da se brani pred agresijo.

Mislim pa, da je prav, da ti ljudje vedo, da v svojih stališčih do vojne v Ukrajini pogosto ponavljajo argumente in diskurz, ki smo se jih v Evropi v podobnih okoliščinah že naposlušali. Kar ni ostalo brez posledic. Tudi zato je vojna v Bosni trajala dlje, povzročila še več uničenja in imela še več žrtev, kot bi jih imela sicer. Če bi ustrezna pomoč prišla pravočasno, se Srebrenica morda ne bi nikoli zgodila.

Kofi Anan

Predvsem pa bi morali vsi, ki si iskreno prizadevajo za mir, razmisliti o besedah nekdanjega generalnega sekretarja OZN Kofija Anana, ki je v poročilu o pokolu v Srebrenici — štiri leta po koncu vojne — ostro obsodil prizmo moralne ekvivalence, skozi katero so konflikt v BiH opazovali mednarodni posredniki in drugi dejavniki.

"Predolgo je veljalo splošno prepričanje, da so vse strani enako odgovorne za kršitve, ki so se dogajale. Embargo na orožje, ki je veljal za mednarodno priznano vlado Bosne in Hercegovine, ni imel drugega učinka kot zamrznitev vojaškega razmerja moči v bivši Jugoslaviji."

Različne pobude za mednarodno posredovanje je Annan označil za "appeasement". Angleškega izraza ne uporabljam zato, ker bi želel jeziti urednike in bralce, ampak preprosto zato, ker mi do sedaj še ni uspelo najti ustreznega slovenskega prevoda.

Da boste lažje razumeli, kaj je imel generalni sekretar OZN v mislih, citiram Winstona Churchilla. Ta je dejal, da je "appeaser" tisti, ki hrani krokodila v upanju, da ga bo požrl zadnjega. To je misel, ki je iskalci miru v Ukrajini preprosto ne smejo ignorirati. Miru ne bomo dosegli, če si bomo zatiskali oči pred tem, kdo Putin je in kaj hoče.

Mitterrand in Johnson itd.

Pod lupo Brendana Simmsa sta se znašla predvsem britanska politika tistega časa in njen odnos do vojne v BiH. A to ne pomeni, da so bili Britanci edini, ki so na različne načine pripomogli k temu, da se vojna ni končala prej. Simms v knjigi omenja birokrate Združenih narodov, ki so se krčevito trudili, da ne bi razjezili Srbov kot najmočnejše sile v regiji. Nekateri uradniki OZN so celo trdili, da Sarajevo tehnično gledano ni bilo oblegano, da je bilo srbsko bombardiranje pogosto sprovocirano s strani muslimanov in da je bosanska vlada z bombami in ostrostrelci redno napadala svoje ljudi — v nameri, da sproži intervencijo Zahoda.

Spomnimo se tudi obiska francoskega predsednika Françoisa Mitterranda v Sarajevu junija 1992. O motivih nenapovedanega obiska šefa države, ki je Srbe dolgo videla kot svoje zgodovinske zaveznike — kar ni ostalo brez vpliva na njihovo politiko v času razpadanja Jugoslavije —, se še danes krešejo mnenja.

Boris Johnson, ki je bil v času vojne v BiH bruseljski dopisnik Sunday Telegrapha, je danes gotovo eden od najbolj gorečih podpornikov Ukrajine na Zahodu, kar Ukrajinci zelo cenijo. Ob tem pa ni izključeno, da je del razlogov za njegovo zavzetost v težavah, ki jih ima Johnson doma. Tudi tu se ponuja zanimiva primerjava z nedavnimi obiski nekaterih državnikov v Kijevu. Kredibilnosti Johnsonove ognjevitosti v obsojanju Putinovega kršenja človekovih pravic in mednarodnega prava ni mogoče ocenjevati brez razmisleka o tem, kako se do teh vrednot Boris Johnson obnaša sam. Pa ne le on.

"Najslavnejši čas"

Naslov Simmsove knjige je besedna igra, ki evocira "najslavnejši čas", kot se Britanci spominjajo začetka 2. svetovne vojne. Takrat so pod Churchillovim vodstvom storili to, kar so pol stoletja kasneje odrekali legitimnim oblastem v Sarajevu.
Slovenci smo si svoj najslavnejši čas priborili dvakrat: med narodnoosvobodilnim bojem in med osamosvojitveno vojno. Načelnost in odgovornost za mir in spoštovanje mednarodnega prava od nas terjata, da danes pravico do obrambe svoje države pred tujo agresijo priznamo tudi Ukrajini in ji pri tem tudi po svojih močeh pomagamo.

NAROČI SE
#Ukrajina #Bosna
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke