Tekle so zadnje minute Eme 2020 in grabila me je panika. Na tisti točki mi je bilo povsem vseeno, kdo bo zmagal. Nobena od skladb v superfinalu mi ni bila zares všeč. Dasiravno se mi je Lina Kuduzović zdela za umret sladka, Ana Soklič pa je ena mojih najljubših slovenskih pevk — čeprav bolj zaradi glasu kot pa težko zapomljive glasbe.
Grabila me je tiste vrste panika, ki za vrat stisne novinarja, ki bi naslednji dan rad napisal kaj sočnega. Obetalo se mi je samo mlačno poročilo z zelo mlačnega dogodka. Bilo bi že kar preveč enostavno zavpiti, da je vsega kriva nacionalna televizija.
A take sreče nisem imel. Pripravili so povsem korektno prireditev — z impozantno scenografijo — in na oder postavili mercedesa med slovenskimi imitatorji: Klemna Slakonjo, ki se je z imitiranjem vseh 25 slovenskih evrovizijskih predstavnikov zapisal v zgodovino.
Žirijo so sestavili iz treh cenjenih pevk, bivših evrovizijk, ki jim nimamo česa očitati. Razpravljati o tem, koga od njih katera pozna in s kom je katera že sodelovala, je v državi z dvema milijonoma prebivalcev nesmiselno. In jasno je bilo, da žirantke ne bodo zapackale svoje integritete s tem, da bodo preslišale kruljenje in glasovale za nekoga samo zato, ker ima na Instagramu več tisoč sledilcev.

TV infrastruktura

Če je Televizija Slovenija postavila Emi dobro infrastrukturo, pa so jo avtorji in izvajalci tradicionalno napolnili z res veliko postane, če ne že zatohle glasbe. Kako je mogoče, da ima osrednja televizijska glasbena izložba vsako leto ponuditi tako malo vznemirljivega? Da so samo slike na Instagramu lepe.
Toliko pompa samo zato, da potem uro in pol poslušamo poskuse sterilnega, radijskim postajam kvaziprijaznega popa? Za veliko vrnitev Božidarja Wolfanda Wolfa, čigar komada se nihče ne spomni, ker smo vsi gledali samo njegovo frizuro? Za Tinkaro Kovač, ki je za Emo vzela skladbo, ki z njo in njeno kariero nima popolnoma nobene zveze, in eno hiperdramatično balado, z zvokom iz nekih drugih časov?
Glede na to, kako malo hitov bo Ema 2020 proizvedla, niti ni škoda, da je potekala v studiu in ne na dragem Gospodarskem razstavišču. Že med projektom Ema Freš — katerega del sem bil kot komentator (brez glasovalne pravice) — nas je večkrat osupnila povprečnost in neambicioznost prijavljenega.
V državi, kjer je Ema ena najbolj vročih in žolčnih tem, se presenetljivo malo ukvarjamo z glasbo. Roko na srce, smo skoraj že na točki, ko Emo od Slovenske popevke loči samo še rumena razvpitost. Dobra televizijska produkcija in medijsko iskanje škandalov sta dobra za ratinge, s končnim rezultatom na izboru za Evrovizije pa nimata veliko opraviti.

Največ potenciala

Če sledimo paradigmi TVS, da Slovenija nikoli ne bo imela najdražjih in najbolj spektakularnih evrovizijskih nastopov, lahko pa pritegujemo pozornost z dobrimi, karizmatičnimi izvajalci in skladbami, ki bodo od preostale štirideseterice povsem drugačne, potem je Ana Soklič najboljše, kar se je na Emi 2020 sploh lahko zgodilo.

Krščanski nauk sprejemanja

Ko smo se v zeleni sobi čakajoči novinarji že nekako sprijaznili, da bomo oddelali Emo brez soka, je v dogajanje posegel božji prst. Dobesedno. Ana Soklič se je v svojem zahvalnem nagovoru po zmagi oprla na Jezusa Kristusa in potem še ves večer povsem iskreno, odprto in naravno odgovarjala na vprašanja o svoji veri.
Večer je bil rešen, nova fronta pa v trenutku odprta. Z evrovizijskega terena naravnost na ideološkega. Njena suverena, naravna drža do lastne vere je mnoge zmedla. Evrovizijskemu svetu, ki se promovira kot pojem strpnosti in sprejemanja, je postavila svojevrsten izziv in ogledalo. Nekateri megaliberalci so začeli nergati, da pa vera res ni nekaj, s čimer bi bilo primerno mahati v osrednjem terminu televizijskega razvedrila, in da naj kot predstavnica nacije verska čustva obdrži zase.
In ko je Ana javno povedala, da ne sprejema nobene oblike nestrpnosti in da sprejema tudi istospolno usmerjene — ki jih na Evroviziji kar mrgoli —, je bila zmeda popolna. Smo dovolj strpni, da prenesemo javno deklarirano vernico, ki dejansko živi krščanski nauk sprejemanja in brezpogojne ljubezni?
Zmeda je zavladala na obeh straneh. Nekateri zagovorniki tradicionalnih vrednot so si na družbenih omrežjih vsako novinarsko vprašanje o njeni veri začeli razdraženo razlagati kot posmeh, provokacijo in sodbo. Je vprašanje, ali Ana podpira istospolno usmerjene, res predsodkov polna provokacija?
Ko smo to v minulih letih spraševali druge zmagovalce Eme, ni zmotilo nikogar. Kolobocija, ki s končno uvrstitvijo na Evroviziji nima nobene zveze. Samo izčrpava. Priprave tečejo, maj prihaja, žeja po zares dobri uvrstitvi ostaja nepogašena. Rotterdam 2020 bo hitro tukaj. In če pri uresničevanju naših evrovizijskih ciljev kaj koristi … — Bog nam pomagaj!