Plima je dolga skladba o nasilju, porojenem iz človeških ambivalenc, omejitev, nezmožnosti in tudi odločitev. Ni pa samo žalostna skladba in niti ne hrupna. Njeni ritmi niso ritmi morale. Prevevajo jo tudi topli toni, zvoki morja, škržatov, jadranskega vetra in razdalj.

Ana Schnabl piše za revijo Literatura in za portal AirBeletrina. Je tudi urednica Evropske revije za poezijo, knjige in kulturo. Leta 2017 je izšel njen kratkoprozni prvenec z naslovom Razvezani, tri leta kasneje pa njen romaneskni prvenec Mojstrovina. Živi v Kamniku z dvema psicama, mačkom in enim človekom.

Ana Schnabl: Plima

V lonček je spustil kepici čokolade in lešnika ter v sladoled potisnil dežniček. In vafelj. Začudila se je; redkokje so sladoled še krasili z dežnički ali vaflji. Na neki točki, verjetno, ko so na slovenski trg prodrli doma izdelan sladoled, sladoled iz naravnih sestavin, veganski sladoled, nizkokalorični sladoled, nearomatizirani sladoled, babičin sladoled, start-up sladoled in italijanski gelato, sladoledi, torej, utemeljeni v ideji minimalne škode ali, še bolje, najmanjšega zla, je pregrešni dekor v večini slaščičarn izgubil domovinsko pravico. Trg je počasi izganjal celo smetano, to zahrbtno redilno snov, zato se ji je njegova gesta sprva zdela ljubka — neuničljiva albanska estetika, pač. Ko pa je, tik preden ji je lonček izročil, dvojici dodal še en vafelj in vse skupaj bogato zalil s čokoladno kremo, ki se je v hipu strdila, jo je zadelo: prepoznal jo je. Zapomnil si jo je. Spomnil se je njenih ekskluzivnih želja, njenih sladkosnedih obsesij, njenih glasnih otroških pritožb, da je vafljev vedno premalo, da vsakokrat poidejo pred sladoledom in njenih rednih, povečini samotnih najstniških obiskov, ko se je vaflje trudila opustiti, no, ko je njega in vse njegove brate, sedem jih je bilo, zgolj opozarjala, da se jih trudi opustiti. Nikdar jih ni. Ko jo je zajela puberteta, je, nasprotno, postala nenasitna.

Da jo je prepoznal, je pomislila, morda sploh ni bilo čudno. Navsezadnje je imela markanten obraz, poteze, ki jih staranje izkleše še globlje, ostreje. Tri drobna materina znamenja pod desnim očesom in na desnem licu, posejana v obliki polmeseca, skoraj skupaj zraščene obrvi, napihnjeno zgornjo ustnico sicer ozkih ust in rožnate veke večno utrujenih, neprespanih ljudi. Sturmunddrangovske veke, jo je na fakulteti zbadal sošolec, ki je bil, vsaj tako je slutila, vanjo zaljubljen.

Vse to je bilo res, a zagotovo ni bilo resnica, si je morala priznati, ko je v mošnjičku brskala za evrčki kovanci. Prepoznal jo je, ker se je ona, no, njena družina, pred več kot dvajsetimi leti, skoraj tridesetimi! — kot da razdalja kaj šteje — nekaj mesecev pojavljala v lokalnih in državnih novicah. Na televizijskih in radijskih poročilih vseh vrst postaj. V obrekljivih ali sočutnih pogovorih krajanov. V hišah, v stanovanjih vrh obalnih vzpetin in v stanovanjih pod njimi, v barih dnevnega in nočnega tipa, v restavracijah, ribarnicah in trgovinah. Na papirnatih plakatih, ki so sprva pihali na vest — Je kdo kaj videl? Ali kdo kaj ve? Vsaka informacija bo dobrodošla! — in razglasih, ki so na koncu računali na grabežljivost — Vsaka informacija bo poplačana!. Med osrednjimi pridigami nedeljskih maš in v molitvah, oh, kako neverjetno so pomagale, pa na internetu, kar ga je takrat bilo, v klepetalnicah in na forumih, celo v šolah in v vrtcih so bili, jebeno povsod so bili in tistega, kar je nekoč poplavljalo, njo, ki je nekoč preplavljala, se bodo na tej kurčevi obali spomnili vsi. Bučko, ki to sploh ni bil, temveč se je tako imenoval njegov grbasti oče, je verjetno bil dovzeten za žensko lepoto, je sklenila in lonček prevzela s potno, tresočo dlanjo, toda še dovzetnejši, kot vsakdo — in dovzeten še zdaleč ni isto kot občutljiv —, je bil za tragedijo. 

Hiding in plain sight

Iz posodice na prosojnem pultu nad banjami sladoleda je izbrskala žličko, ne, v nervozi kar dve, iztisnila tako nasmešek kot hvala in se podvizala skozi vrata. Spomniti se je je — že, že — bilo skoraj naravno, ogovoriti jo pa bi bilo kruto. Bilo bi nesramno.

Eno žličko je zarila v kepici in jo obliznila, drugo je spravila v žep. (Izučilo jo je, žepe je tu, na tej kurčevi obali, krvavo rabila.) Ne da bi pogledala levo ali desno, je prečkala zebro, jo prečkala izredno po-ča-siiii in za njo je pri priči zahupal - kaj drugega kot nizko spuščeni beemve starejše izdelave z, če je pri belem dnevu sploh videla prav, osvetljenim podvozjem. Bili sta to sestavini obalne folklore, ta zamišljena leniva hoja in to razborito hupanje, pa preklinjanje tudi, in hitro je preklopila nanjo, čeprav zagotovo ne rada. Folklora, je v mislih izbirala in valjala in zvijala pomene in se naposled le odločila, folklora ali hiding in plain sight.

Obstala je ob kanalu kalnega morja, ki je služil privezom za čolne, potopljene, razsute, zgolj obrabljene ali izplute, in lesenem mostičku nad njim. Zadaj steza za gokart in lokal s hitro hrano — kebab, hotdog, lepinje, burek —, seveda, pa zaprti — še zmeraj deljen delovni čas —  mala lekarna in enonadstropna splošna ambulanta, okrogli kot torta, pisani kot, no, sladoled. Pred njunima vhodoma ozko parkirišče in bodljikava, divje razraščena živa meja in kamenje, nametano po stezah in potkah, ki so se vile naprej in nazaj in okoli. Pod arkadami zraven nerodno plasirani neon nekdanjih trgovin z navtično opremo, katerih prevelike prostore je zdaj bilo nemogoče oddati ali prodati. V daljavi — spet ne tako daljni, saj je v Luciji vse pravzaprav kratko — kristalno izrisani jambori jadrnic na vzdrževanju in popravilu in motni obrisi njihovih premcev. Nasproti marine igrišče za tenis — za menedžerje, za javne uslužbence, za Ruse, ki jih ni in ne bo — s posedajočo se železno ograjo, in takoj zraven Picerija Plaža, igrišče za pijance in Štajerce na dopustu, in sem in tja grički gramoza in orjaški zabojniki za smeti. In predvsem: tako zelo malo ljudi, vsaj ne s stopali na zemlji, pardon, na betonu, kot carpaccio hlajeni v avtomobilih vsi, stari, mladi, tuji, domači in celo njihovi ljubljenčki. Niti skuterji niso brenčali, pa so nekdaj brenčali povsod in vseskozi, vladarji primorja, vladarji sveta. 

So pa se, kjer ni bilo avtov, a zadosti nesnage, na tleh zbirale množice velikih, rejenih galebov, ki ne klonijo ne v ujmi in ne v vročini, strašnih galebov, ki se ruvajo za drobtine in si, dobesedno, kljuvajo oči. Dva, posebej debela in posebej čez les, sta priskakljala, če so to bili skokci, do nje in se ji bliskovito javila v višini brade, s kljunoma že skoraj na kremni nagradi. Stekla je stran, v redko senco macesnov, in ptiča ji, k sreči presita, nista sledila.

Nekraj Lucija, nekraj Portorož

Okobal je sedla na klop, obrnila, torej, hrbet nekraju Lucija, da je lahko preučila uvod v nekraj Portorož. Igrišče za minigolf, kjer je z družino, ko so družina bili, praznovala vse rojstne dni, je bilo še zmeraj enako; pomislila je, da ima ena od pist, tista, ki ji je luknjo najtežje zadeti, še zmeraj napako, grčavo površino, kjer bi ta morala biti gladka. Enak je bil videti tudi kompleks trgovin ob igrišču, kvadrast in siv in z vrtnicami obraščen, v katerih so turisti, no, verjetno počitnikarji, a redko krajani, kar naprej in naprej našli kaj zase, plavutke, rokavčke, čips in kondome. Trojice restavracij na vogalu ni prepoznala, a je prepoznala model: kričavo izpričane identitete, mehiška, italijanska, ribja, vendar v resnici čisto brez njih. Čez cesto je rasel nasad pastelno prepleskanih hotelov in v griče izvrtanih garažnih hiš, z razkošno Grand Casinójevo v ospredju. Dva od hotelov sta zagotovo bila nova, je ugotovila, dva pa sta nosila samo novi imeni, kajti ime je pač brand in slovenska obala je brand in z Rožo in Jelko je manj, s Prestižem in Vilo pa vsekakor bolj to. Toda kopališče, hja, kopališče, dvignjeno nad natrpano betonsko plažo, natrpano tudi samo, z zavaljenimi Čehi, Madžari in razkuhanimi britanskimi pari, s počenimi ploščicami in pomfrijem in mlečnimi napitki s sadjem-salmonelo, z bazenom, kloriranim čez dovoljeno mero, da glivice in urin ne bi postali očitna težava — česar ne veš, ne srbi —, z zarjavelimi tuši in posušenimi palmami, no, to kopališče, je hitro sklenila, pa bi znamčil le norec, nikakor Primorec. Ostalo je neimenovano, pa čeprav je prav to kopališče držalo ključno poanto v zgodbi nekraja tisočih rož, počasen in hrupen in vedro brezupen — propad.

Sladoled pa, jupi, je ni razočaral, bil je natanko tak kot včasih, natanko najboljši, ravno prav sladek in ravno prav lahek in svež, a se ji je kljub temu stopil skoraj ves. Razmehčani in razmočeni lonček je v loku vrgla v koš pred seboj in zadela. Skozi zeleno mrežico je videla, kako je kremna juhica zalivala umedeni bananin olupek in plastično embalažo nad plastično embalažo nad papirnato embalažo nad koščkom mesa. 

Odrasla na morbidni način

Odrasla je, prav zares je odrasla, jo je prešinilo, ko je tekočina skozi luknjice kanila na tla. Odrasla na tisti morbidni način, če pač obstaja kak drugi, je napletala in si končno nadela sončna očala, ki so ji, prevelika, nemudoma zlezla navzdol po korenu nosu, način, ko resničnost nenehno jemlje užitku — vročina, prah in propad sladoledu — in gre igra — nežno zarivanje žličke v kremo, cmokanje in hihitanje — pogosto v eksil. Očala je samodejno, vendar strogo potisnila proti čelu, se vzravnala in — uvide zgolj potrdila.

Niso je presenetili, jasno, da ne. Morbidno izhaja iz latinskega morbus in morbus sporoča bolezen in bolezen rada, najraje sporoča — prinaša, izroča — smrt. Trik je bil že ves čas v jeziku: na smrti je odrasla in se z njo tudi razvila, je sklenila in zamižala. Obraz je umaknila sončnim žarkom, ki so našli skozi igličaste veje — in našlo jih je veliko. Sonce je težko prenašala in zato, je slabo duhovičila in se trudila ukrotiti omotico, svetla pač ne bi mogla postati. Mar ni človek navsezadnje vselej najbolj tisto, kar mu je najbolj enostavno nositi? Kar se mu zdi najlažje ljubiti? 

Toda sonce je kot deklica vendar imela rada, si ga želela, ga pričakovala. Prijalo ji je na koži in pod njo, v ušesih, v nosu, v ustih in na vekah. V trebuhu, v glavi, med rebri, globoko v medenici. Risala in slikala ga je, ga prepevala in ga pisala; v vsakem prizoru je bilo in udomačiti se ga je trudila v vsaki svoji pesmi. Imela ga je rada, da, prav rada, dokler se ji ni iznenada, kot prileti opeka skozi okno, kot pade krošnja skozi streho, celo razodelo. Vse dokler ni, torej, pokazalo, kako ni nič, prav nič nikoli pomenilo.