Po kritiško dobro sprejeti in nagrajeni zbirki kratkih zgodb Razvezani Ane Schnabl je pred nami njen romaneskni prvenec Mojstrovina. Gre za psihološki roman, ki se odvija v času razkroja Jugoslavije v letih 1985/1986, v ospredju pa je ljubezenski odnos med urednico Ano in pisateljem Adamom. Ana je položaj mlade urednice dobila v zameno za sodelovanje z oblastmi in bi med drugim morala poročati tudi o profesorju književnosti in novorevijašu Adamu — vendar se med urejanjem njegove knjige Mojstrovina zapleteta v afero.
Toda središče pisateljičinega zanimanja ni ljubezenska zgodba. Bolj jo je pritegnilo to, pojasnjuje, »na kakšen način se ljudje srečujemo s seboj in s svojo usodo, pa tudi to, kako ta srečevanja prenašamo — če jih seveda sploh znamo prenesti«. Roman, ki je izšel pri Beletrini, raziskuje proces osvobajanja od moralnih norm in na zadnjih straneh prinaša nepričakovan preobrat.

Ana Schnabl: Mojstrovina

september 1985

Deževale so zavese. Oglasne panoje, kiosk, izložbe trgovin — vse je požrla voda. Ljudje so se pod ohlapnimi dežniki grbili in gledali v tla, kot bi se tako lahko bolje zaščitili pred mokroto, in se na poti kdo ve kam polprisebno zaletavali drug v drugega. Voznik malega fiata je za trenutek izgubil nadzor in glasno podrsal ob robnik, splašil pešce in izzval rjovenje mladega para, ki ga je dež pogoltnil v grotesko. Moški v lahkem plašču, ki mu je mahedral okoli stegen, ker si ga je pozabil ali pa si ga ni mogel zapeti, je zakorakal naravnost v največjo lužo na pločniku. Utopljen do gležnjev je obstal na najgloblji točki in z ustnic mu je bilo mogoče razbrati jebemtimater, kakršnega tisti mesec verjetno ni več iztogotil. Mlada ženska, po študentsko našemljena v upornico, z nahrbtnikom, okrašenim s številnimi značkami — Pankrti, NSK, Mladina — je med vstopom na avtobus zaprla dežnik in po glavi po nesreči lopnila drugo študentsko upornico. Njen obraz je spreletelo rivalsko zadovoljstvo. 
Prizor bi sodil v zafrkljiv francoski film, ki bi obravnaval brezglavost množic, si je mislil, ko je stal pod širokim nadstreškom. Tako malo potrebujemo, da pričnemo razkazovati svojo ranljivost. Nekoliko premočno deževje, nekoliko prestaro hrano, nekoliko premalo pozornosti. Smešno. Drobna in vsakokrat poljubna odstopanja od naših prav tako poljubnih pričakovanj začnejo zaudarjati po apokalipsi, po koncu zgodovine. Krhko je to naše ravnovesje, toda morda ravnovesju sploh ni dano biti močno, morda se zgolj zaiskri in znova izvisi.
Prižgal si je še eno cigareto. Dejala mu je, naj se oglasi po drugi, ura pa je kazala štiri minute čez. Ne sme ustvariti vtisa neučakanosti, to moškemu njegovih let in izkušenj ne pritiče več. V resnici je odlašal in se tega bridko zavedal — kot je bilo zanj običajno, je v odločilnih trenutkih premišljeval o neodločilnih podrobnostih življenja in veliko kadil. Z levico si je torbo, v kateri je bila v vrečko ovita mapa s papirji, k prsim prižemal tako močno, da je začutil, kako se pripravlja krč. Popustil je prijem, dopustil, da mu torba pade na bok, še zadnjič globoko potegnil dim, cigareto ugasnil in razprl dežnik. Do vhoda je moral prehoditi približno dvajset metrov in to ni bil lahkoten sprehod. Njegovo visoko in široko telo se je po ulici prebijalo kot skozi žlindro. Ko se je srečal s svojim odsevom v vhodnih vratih, je razmazanosti navkljub opazil, da se je za nekaj stopinj sključil. Preden je odprl vrata, se je vzravnal.
Receptorkin izraz je bil vpijoče dobrodušen in ni si mogel kaj, da ne bi pomislil, da se za njim skriva izrazito napadalna oseba. Ena tistih, ki svoje jedkosti v svet spušča pod mejo zaznavnosti, a srhljivo učinkovito.
»Izvolite, v četrto nadstropje pojdite. Dvigalo pa danes žal ne dela. Počakala vas bo na hodniku med pisarnami, kar brez skrbi,« je zažvrgolela na drugi strani steklene komore.
Stopnišče je kričalo o režimu, ki je zašel v krizo. S sten, pobarvanih pol belo, pol rumeno, se je omet luščil in se na stopnicah zbiral v kosmih. Nazadnje so pometli in ograjo zloščili, ko je Tito, ta veliki nebralec, še živel. Svoji domislici se je zahihital, iz odmeva pa razbral, kako nervozno zveni. Med drugim in tretjim nadstropjem se je za hip ustavil, zaprl oči in vpil hladno, zakotno tišino. Ni vedel, kdaj natanko se ga je polastila ihtavost, kdaj natanko je sprevidel, da je verjetnostni račun njegovega življenja vse bolj skop in zadovoljivi rezultati vse redkejši. Čas se je, ko ni bil pozoren, naperil proti njemu. Vsaka izguba, zavrnitev, zdrs so se zdeli nenadomestljivi. Ne zgolj zdeli, bal se je, da tudi so. Ni znal predvideti, kako in s čim bi nadomestil, kar bi lahko izgubil tisti dan.

Nasmeh, ki prevzame z zavzetostjo

Ko se je vzpel v četrto nadstropje, je nervoza z zadihanostjo že postala mrkost. Morda ta bolje pritiče moškemu njegovih let in izkušenj, je pomislil. Ironija ga je vsakokrat čudno potolažila.
Pred ne posebej posrečeno abstraktno sliko je stala sloka postava, ki mu je kazala hrbet. Usedala se je na levi bok, desno peto svojih nizkih salonarjev pa zabadala v tapison in konico čevlja molela kvišku. V črnem tesnem krilu, ki je segalo do polovice meč, in v olivno zeleni bluzi s podloženimi rameni je bila videti gospodovalno, ostri tok linij in barv je prekinjala zgolj kita skoraj zlatih las. Polglasno se je odhrkal. Pete so se odrezano zasukale, roki pa se sprostili ob trup.
»Vi ste pa najbrž gospod Bevk, kajne? Me veseli, jaz sem Ana Miler.« Proti njemu se je pozibala z dvema kratkima korakoma, krilo jo je več kot očitno oviralo, in mu pomolila dlan. Majhno dlan z dolgimi, rahlo krivimi, a elegantnimi prsti in nohti. Med rokovanjem je opazil napete modrozelene žile na hrbtišču in stisk ošibil. Zdela se mu je delikatna. Všeč mu je bilo, kako se je izgubila v toploti njegove dlani.
Njegova nerodnost je brezmejna, je pomislil. Zagotovo ni običajno, da se ljudje ob prvem srečanju toliko ukvarjajo z dimenzijami dlani in vanje zrejo kot v galerijsko platno.
»Da, to sem jaz. Me veseli. Upam, da sem prišel še dovolj zgodaj po drugi.«
Nasmehnila se mu je in pokazala droben, a ljubek razmak med zobmi. Bila je ena tistih ljudi, ki se smejijo s celim obrazom, ki se ne bojijo popolne preobrazbe, čeprav na slabše: njene bledo rožnate tanke ustnice so lica potisnile visoko navzgor pod oči, lica so se zbrala v dve sijoči gubi, ti pa sta modre, blago naličene oči zožili in podaljšali v mačje, malo plenilske, malo nemočne. To ni bil nasmeh, ki bi očaral s simetrijo, temveč nasmeh, ki prevzame s svojo zavzetostjo.
»Ni problema, tako ali tako se je sestanek z nekim drugim avtorjem kar hudo zavlekel. Pridite, greva v mojo nastlano pisarno.«

Po dolgem, brezdušnem hodniku

Sledil ji je po dolgem, brezdušnem hodniku, mimo številnih aluminijastih vrat, sivo na strani, sivo na tleh, sivo na stropu. Trudil se je, a se ni zmogel premagati: pogled mu je neprestano uhajal na pregib med njenim krilom in bluzo. Njen ozki pas ni poplesoval kot pasovi mnogih drugih žensk, temveč jo je nosil in jo gibal, bil je kot nepremično, a lahkotno jedro čudovitih fizikalnih dogodkov. Ob pretenciozni primeri se je namuznil, ona pa se je ravno v tistem hipu ozrla čez ramo: »Čeprav ne maram besede ›pisarna‹, za mojo službo je bolj primerna beseda ›kabinet‹.«
Skozi okno, ki se je odpiralo nad Titovo cesto, je v prostor prodirala elegija septembrske srede, a so jo pisani predmeti, stotine knjig, plakatov, štiri lončnice in pritajena radijska glasba povsem razorožili.
»Izvolite se usesti, prosim.«
Opazila je, da si z začudenjem ogleduje četico praznih skodelic, vinskih kozarcev in pladnjev z nadrobljenim pecivom, ki so zasedali police in mizo.
»Rojstni dan imam danes, zato takšen nered. Nisem imela časa, da bi pospravila, upam, da vas ne moti.«
»Nikakor,« je izstrelil, »pa tudi — vse najboljše.«
Ponuditi bi ji moral še kakšno vljudnost več, ji morda znova seči v roko, ji natresti puhlic, izkoristiti priložnost in vzdušje priviti v kolegialnost, vendar ga je njena zbranost, nekakšna nežna, nevsiljiva nonšalanca napeljala, da se je v svoji redkobesednosti začel sproščati. In bolj ko se je medil, jasneje je zaznaval, da vsakokrat, ko zaradi njegovega omahovanja izgubita očesni stik, urednica s pogledom zastane na njegovem obrazu.
»Ne bi vam rada kradla časa,« je dejala ugnezdena v ogromnem stolu in iz predala mize izvlekla debelo mapo s papirji, »vem, da je to precej stresna situacija, čeprav sem v resnici jaz tista, ki jo lahko naredim stresno.« Skozi njeno prostodušno samoironijo je prvič pokukala njena mladost. Kazala je komaj trideset let, pa je z usodami razpolagala z enakim spokojnim upravičenjem, s kakršnim si večina ljudi pripravlja obroke. Pomislil je, da je verjetno ni težko občudovati niti ji zavidati. Kar je oddajala, je klicalo po idealizaciji.
»Vse mi povejte,« se je zlagal in se prisilil v nasmešek. Zadnji dve noči ni spal, ampak zmečkan ležal pod prisilnimi mislimi. Njuno srečanje se je v njegovih prividih tisočkrat izjalovilo in stokrat uspelo. Srce mu je ob obetih poskakovalo kot cenen multikultivator, znojil se je in večkrat zamenjal pižamo. Veličastna tesnoba: vedel je, da je mračna plat odgovornosti odrekanje, da je človekova želja v trku s stvarnostjo pogosto poražena in tega ne more objokovati niti človek sam. Toda ničemur se ni bil pripravljen odreči.
»Najprej se vam moram zahvaliti, da ste se odločili rokopis poslati prav nam,« se je s komolci naslonila na mizo in birokratsko sklenila dlani, »in se opravičiti, ker je trajalo tako dolgo, da sem se vam oglasila. Najbrž razumete, da se na nas vsak mesec obrne ogromno avtorjev, in jaz, ki hočem biti poštena, se moram pretolči skozi vse, kar dobimo.«
Z zavlačevanjem ga je presenetila. Dolgi uvodi običajno pripeljejo do odrezavih zaključkov: hvala, nasvidenje, več sreče prihodnjič. Od pazduhe do pasu se mu je zato spustila debela potna kaplja. Za nekaj trenutkov je pritegnila vso njegovo pozornost.

Ne slab rokopis

»Rokopis ni slab,« je slišal, ko se je vrnil k sogovornici, »nekatera poglavja so dobra ali celo zelo dobra in so me zares prevzela, ampak kot celota še ne učinkuje tako, kot bi si verjetno želeli vi ali jaz.« 
Njegovi nočni scenariji tovrstnega razpleta niso predvideli. Resničnost mu je, kot to rada počne, postregla s polpenzionom: deloma je zanj poskrbela, deloma ga pustila v negotovosti. Pa vendar — nekaj poglavij je bilo dobrih, celo zelo dobrih. Bilo je, kot bi magnetična tujka z nekaj besedami osmislila vse njegove dotedanje napore, dvome in bridkosti ter izravnala vse bese. Zdelo se mu je, da so vsi dogodki vodili sem, do srečanja z žensko, ki si od pohvale ali graje ni ničesar obetala in je zato lahko govorila resnico. Zgolj zdelo se mu je. Človek je bitje, ki zna opomeniti šele konec trpljenja, ne pa njegovih vrhuncev.
Še vedno je molčal, toda njegovo telo se je v odgovor presedlo in se poravnalo, grodnica je hotela v zrak in ga prvič tisti dan tudi globoko zajela.
»Vesel sem, da tako mislite.« Seveda je bil vesel in olajšan, toda že dolgo mu ni šlo več za ponovljiva občutja, profana občutja, s katerimi življenje rado obdaruje. Vzbudila mu je upanje, šlo mu je natanko za upanje, a se to ne bi spodobilo povedati. 
»Rada bi, da si vzameva čas in vaš roman izpopolniva.«
Dvojina se mu še nikdar ni zdela tako vabljiva. Medtem ko je stoje, kot bi igrala pasjanso, po mizi razporejala poglavja, je pojasnjevala svoje uredniške odločitve. V desno vrsto je umestila sklope, ki so bili odveč, v levo tiste, ki so bili vsebinsko in slogovno izčiščeni, na sredino pa vse, ki so bili pomanjkljivi. Sredinski kup je rasel in preostala hitro presegel. Ko je zaključila, je desnega spokojno, a odločno potisnila v smeti. Kratka predstava, ki pritiče vsem, ki se ne bojijo moči.
V trenutku, ko je na njegove ustnice šinila osuplost, sta se njeno gibanje in glas raznežila.
»Brez skrbi, takšna razmerja so običajna. Kar je neobičajno, je kakovost levega kupa. Prav zaradi tega hočem delati z vami.« Spet njen polnokrvni nasmeh. Modre oči v njem kot svetloba kratkega stika. Zavarovati ga je hotela pred malodušjem, kateremu je bil v njuni izmenjavi izpostavljen. Ne le to, je pomislil, morda je sprevidela, da je malodušje neredko njegova izbira, morda ga je spregledala, še preden se ji je resnično pokazal. Da bi preokrenil svojo paranojo, je z najvišjega kupa potegnil nekaj naključnih listov in se vanje na videz zatopil. Z njih so zašumeli rdeči popravki, črte, elipse, klicaji, vprašaji.