Vicmaher. Opilki. Navodila za pisanje »avtobiografije« so skrita v Dnevnem povelju: »Likvidirati plehkosti. Utrditi postojanke sloga. Poročati skopo. Po uporabi zagrebsti šifrant.« In: »Zadosti si se afnal s pridevniki. Črtati, še več.«
Kar ostane, so spominski drobci, spoznanja, aforizmi, zaznamki o sodobnikih, različni seznami in evidence, zapisi sanj, vprašanja, ključni prizori iz življenja, ready made pesem, opažanja s sprehodov, skice iz glasbenega, založniškega in gledališkega sveta …
Medtem ko se Bergerjevi opilki kaotično sestavljajo v »avtobiografijo«, govorijo predvsem o neizmernem veselju avtorja do »šraufanja stavkov«.
Aleš Berger (1946) je eden največjih slovenskih literarnih prevajalcev. Bil je novinar in gledališki kritik Radia Ljubljana, pozneje dolgoletni urednik za prevodno književnost pri Mladinski knjigi, tudi urednik znamenitih zbirk Kondor in Lirika. Prevajal je zlasti iz francoščine (Lautréamont, Apollinaire, Beckett, Char, Queneau, Prévert …) in španščine (Borges …). Prejel je Sovretovo, Župančičevo, Rožančevo, Schwentnerjevo, Prešernovo nagrado. Vicmaher je izšel pri Mladinski knjigi.

Aleš Berger: Vicmaher. Opilki.

• Pariz 2018

Gledaš v glavnem, kaj je kdaj kje bilo, in ne razmišljaš dosti o tem, kaj še kje kdaj bo.
Srečuješ ljudi spred tridesetih let. Takšni so kot tedaj, nič se niso spremenili. Niso isti.
»Nobeno od teh mest ni več spominjalo na moje spomine.« (García Márquez: Dvanajst potohodnikov)
Najbolj razigrano se stvari dogajajo v ulicah z imeni najbolj razsodnih mož.
Kot so pred leti Jaroslava v trgovini s ploščami pomilovalno napotili, ko je povprašal za njimi, v majhen predel z vinilkami, tako meni danes visokostno skomignejo, ko se pozanimam, kje je kaj večja izbira cedejk.
Prijatelj, starosvetni humanist, prisije s popoldanskega sprehoda: v sosednji ulici je slišal raznašalca časopisov, ki je kričé ponujal Le Monde. »Svet le ni čisto iz tira,« si oddahne v srčiki Pariza.
Stavka? Seveda, podpiram! Mestnega prometa? Že, že, ampak za božjo voljo ne ta teden, ko sem tukaj!
René Char, čisto majhen trgec ima, poète et resistant, komaj par kvadratnih metrov ob Bulvarju svetega Germana. Vseeno si ne morem kaj, da ne bi stopil nanj.
Fondation Louis Vuitton, nasedla fregata? Brodolomna katedrala, kapsula iz vesolja, zablodeli spermij?
Ko sem nekaj minut poslušal, kako se po telefonu pogovarja v češčini, sem šele doumel mehkobo prijateljeve duše.

• Svojčas

Velika tabla z zemljevidom metrojskega omrežja na podzemeljski postaji, navadno ob blagajni. Spodaj klaviatura tipk, za vsako postajo ena. Ko si pritisnil na tisto, kamor si se želel odpeljati, so se zasvetile žarničke na vseh postajah tvojega itinererja, še posebej močno (ali v drugi barvi?) tiste, na katerih si moral prestopiti. — Patrick Modiano pravi (Souvenirs dormants, str. 51), da bomo nekoč v ekran vpisali osebo, ki smo jo nekdaj srečali, in bo rdeča žarnica označila kraj v Parizu, kjer jo lahko spet najdemo.
Potovalna mrzlica (vročica) je z leti vse hujša, tudi naju z Jaromilom tokrat ne obide. Res so na dan najinega odhoda zaradi stavke metroja nekatere postaje zaprte in proge preusmerjene in res se nama ne dá vlačiti kovčkov deset minut daleč — ampak da naročiva taksi, ki naju bo popeljal do letališča, ta je pa skorajda prehuda! Ali pa žalostno simbolna: zadnjič, najbrž, v Parizu, in prvikrat s taksijem iz njega proti domu …

• Arles 2018

Spet sem si zadnjikrat rekel, da grem zadnjikrat sem.
Med vožnjo, da ne zadremam, priklicujem misel na vse punce, o katerih sem sanjaril tam. To me prebudi.
Pa še vse tisto, kar sem sanjaril o Arlesu, kadar nisem bil tam.
Ali zvon pri svetem Trofimu bije šibkeje kot prejšnja leta ali jaz slabše slišim?

• Abbaye de Montmajour

Ko prvič ne greš na stolp, ker da je preveč stopnic.
Kadar si jezen nase, da si tu, ali te navdaja vsestransko malodušje, pomisli na mnoge svoje bližnje, ki tega ne bi več zmogli, četudi bi si želeli.

• Place Voltaire

Mimoidočega prosim, naj me fotografira pred sedežem francoske komunistične partije (PCF) in tamkajšnjo pisano vitrino. Domá se bom kakšnemu prijatelju pošalil z njo, češ da, na primer, kandidiram. A še preden tu zarobim kakšno pikro, se mi pasant pohvali, da je član že več kot trideset let, še iz časov Georgesa Marchaisa …
Ostani, kamor si pritovoril kovček, in ne tam, kjer si ga bil napolnil s prtljago.

• Tržnica

Bi imel še čas, da poskusiš vsaj košček vsakega od sirov, ki se ponujajo po stojnicah? Po eno olivo od vseh različnih vrst in priprav? Se naučil (in zapomnil!) imena rib in školjk, ki jih gledaš tu okrog? Odmašil vsaj polovico tukajšnjih vin?

• Abbaye de Saint-Roman

Trogloditski menihi, v pečinah poskriti.
Misli, da zna še kar dobro tisti tuji jezik. A na sobotno tržnico bi moral iti s slovarjem, da bi vse razumel, ali, še bolje, s konsekutivno tolmačko. Prav tako v bistro tik zraven, v Bar du Marché.

• Napis na krožniku pri antikvarju v L’Isle-sur-la-Sorgue

Kadar ženska priseže, si je laž to zaslužila.
Včasih smo čakali v vrsti pred telefonsko govorilnico, zdaj negodujemo, če nam ne delajo brezhibno Viber, Skype ali WhatsApp.

• Le Thor

Danes je pač malokomu mar, da tu sta balincala Heidegger in Char.
Trgovin v tujem mestu se spominja po tem, kdaj je v kateri kateri kaj malega kupil.

• V Rasteauju

Buteljko vina Rasteau mi v Cave de Rasteau kupi prijatelj Rasto.
Kakšno zadoščenje neki premagati v pinkponku mladenko, ki te med partijo kar naprej naslavlja monsieur.

• Marseille

Kamor sem se trudoma vzpenjal, se vozim s turističnim vlakcem.
Kamor sem grizel kolena, se peljem z dvigalom.
Kjer sem spil karafo, zvrnem kozarček.
Kjer si se poljubljal z Vivianne, je namesto klopce blok.

* * *

Gospoda v kuhinji na glas bereta vsak s svojega ekrana in z listov pred seboj na mizi. Malo po francosko, še več v neki goltni govorici. Kar zadirata se kdaj drug na drugega, kot bi bil hud prepir. Ko poizvem, se mi zadeva — vsaj malo — razjasni: kolega sta prevedla vsak svojo polovico nekega kitajskega romana in zdaj preverjata svoja izdelka in ju usklajujeta. Zakaj vsak le pol, me pravzaprav nič ne briga. A čudno se mi zdi in si težko predstavljam, da bi kdaj takole vpil na Jaroslava, na primer, ali na Suzano, in onadva name v imenu izbrušenega prevoda.
V knjigarni Grandes Largeurs (kakšno privlačno ime za bogatijo knjig na relativno majhni površini!) nabavim Lettres à Lou Guillauma Apollinaira: 530 strani, 12,90€. Spet ena strašna korespondenca: 222 enot. — Kako so si dopisovali, takrat in prej in še globoko v dvajseto stoletje, kakšna knjižna zbirka bi bila to!
Kar ostrmim, ko v knjižnici zagledam deset knjig Renéja Chara, popolnoma enakih, belih, z isto pesnikovo fotografijo na naslovnici, le oštevilčenih od ena do deset. Notri pa ničesar ne razumem, saj ne prepoznam pisave in ni nikjer črke v latinici. Bibliotekarka mi pove, da gre za arabščino, pesmi pa je — prav tukaj, in menda kar v transu — prevajal Tunizijec mojih let.
Sicer pa smo zbrani, kot skoraj zmeraj: učenjak, mravljica, bonvivan, gospodinja, gej, lolita, molčečni pridnež, smejalka, pospravljalec (hišnik), zadržani par. Pa še: šarmer, vesele vdove, prešuštniki čezoceanskih snidenj, piflar, štrebarka, rezgetalo, kuhar.