Zgodba z Adrio je zrcalo slovenskega političnega razkroja. Leta 2016 je država našega letalskega prevoznika prodala nekemu no-name nemškemu skladu 4K. Večina nas je bilo prepričanih, da je v nemških rokah naša Adria varna. Da je država novega kupca dodobra preverila in razmislila o njegovih dolgoročnih razvojnih namerah. Pred prodajo je država Adrio dokapitalizirala še s 3,1 milijona evrov, da bi podjetje okrepljeno in zdravo prešlo v nove roke.
Dokapitaliziral jo je baje tudi novi kupec za približno milijon. Sama dokapitalizacija je potekala čez podjetje 4K KNDNS — mimogrede: le kdo, ki si želi uveljaviti blagovno znamko, si lahko izmisli takšno ime?! —, ki je imelo samo 25.000€ ustanovnega kapitala. 
Nikomur od politikov ni zazvonilo, da tu nekaj ni v redu. Četudi so ekonomisti že takrat opozarjali, da so tudi ti novi lastniki za Adrio samo za začasna rešitev.

Bulšit!

Takrat smo lahko brali takšne in podobne izjave pristojnih državnih organov in posameznikov: »Adria Airways bo dobila lastnika, ki bo družbo prestrukturiral, ohranil slovenskega nacionalnega prevoznika, ga razvijal tudi v prihodnje in s tem omogočil dolgoročne pozitivne učinke na proračun, slovensko gospodarstvo, razvoj stroke in vse deležnike družbe«.
Bulšit!
Ob prodaji Adrie ni bilo nikakršnega odpora, kaj šele upora. Si predstavljate, o kakšni nacionalni katastrofi bi vsi govorili, če bi Adrio prodajali recimo Hrvatom, Srbom? Ali morda Turkom? Nekim lastnikom iz držav, na katere pogosto gledamo zviška, včasih celo sovražno in podcenjujoče? To bi bilo pljuvanja!
Tako pa se je očitno vsem zdelo logično, primerno ali celo super, da je Fraport, nemški lastnik letališča Jožeta Pučnika, tudi lastnik frankfurtskega letališča, za nameček pa še nemškega lastnika Adrie. Slovenci smo pa ja bolj nemški, kot pa južnjaški ali celo orientalski!

Brez alternative

Agonija Adrie v zadnjih nekaj mesecih je nekakšen sodoben »teroristični« napad na Slovenijo. Zasedli so naše ključne infrastrukturne točke in presekali mednarodne povezave. Alternativ skorajda nimamo. Tudi nimamo zaveznikov po svetu. Tržno smo nezanimivi, zato v boju ostajamo sami.
Umor Adrie pa seveda še dodatno negativno vpliva na ugled Slovenije. V turističnih in poslovnih krogih zagotovo, zmanjšata pa se lahko tudi kongresni in individualni turizem.
Vzvodov, da bi v reševanje te zadrege ponovno posegla država, skorajda ni. Dokapitalizacija ne pride v poštev. Na to, da bi država Adrio odkupila nazaj, (še) ne moremo računati. Bo ustanovila novo Adrio?
Si predstavljate, kaj je lahko naslednji korak tega »terorizma«?
Predstavljajte si, da pri izbiri izvajalca del za karavanški predor pade odločitev, da turški Cengiz, ki je doslej veljal za najugodnejšega ponudnika, ne dobi posla. Turški povračilni ukrep bi lahko bil ta, da bi se letalska družba Turkish Airlines odločila, da iz Ljubljane in v Ljubljano ne bo več letela. Za kazen, ker nismo izbrali turškega izvajalca. Jezni predsednik Erdoğan bi bil takšno idejo zelo verjetno sposoben podpreti.

Niti v zraku nimamo več linije

Naš horizont je omejen. Preblizu, da bi lahko gradili velike, dolgoročne vizije razvoja. Kratkovidnost in kratkoročnost sta pogubni kombinaciji. Povezani sta z golim preživetjem — ne pa s pogledom na to, kje hočemo biti čez pet ali deset let. Povezani sta z nerazumevanjem politike, komu služi in kaj je njena naloga. Povezana je z neodgovornostjo in nabildanimi egoti, ki niso sposobni prizemljiti navdušenja nad tem, da smo jim zaupali vodenje.
Če k temu dodamo še pozabljivost volilcev, smo tam, kjer smo. Osamljeni, prepirljivi, razdeljeni.
Manjka nam vzornikov, ki bi nas izgubljene vodili po zblojenih poteh. Manjka nam inteligentnih, zaupanja vrednih, karizmatičnih, poštenih, odločnih, odprtih, doslednih, ne(pod)kupljivih, lojalnih, moralnih, empatičnih ljudi. Ljudi z integriteto, sposobnostjo poslušanja in komuniciranja.
Da pridemo nazaj na pravo pot. Ker smo totalno zašli z linije. Niti v zraku nimamo več svoje.