Mačke pa ne jebejo pet posto. Če imaš srečo, pride k tebi in ti dovoli, da jo božaš. Par minut, potem si pa misli, dost maš — in gre.

Mačke so mi sicer všeč že od zgodnje pubertete, le da so mi bile takrat bolj všeč tiste na dveh nogah. Po poroki pa mi ni preostalo drugega, kot da prešaltam na tiste na štirih.

Mačje ščene

Tako imam že zadnjih 25 let doma mačke. Ponavadi samo eno, včasih pa tudi dve. Zadnja pridobitev je Agica, Agata — tako smo jo poimenovali na ženin predlog. K hiši je prišla na dokaj nenavaden način. Neko avgustovsko nedeljo sva se s starejšim sinom odpravila gobarit. Takoj ko sva stopila iz avta, je do naju prišla majhna shirana muca. Sprva ji nisva posvečala preveč pozornosti in sva jo mahnila v gozd, malo mače pa je teklo za nama kot kak kužek.

In tako hodiva po gmajni, iščeva gobe, mačka pa stalno za nama. Po kake dobre pol ure, ko sva ugotovila, da gob še ni, se odpraviva nazaj proti avtu. Uganili ste, mačka še kar za nama. Prideva do avta, pospravljava košare v prtljažnik, mačje ščene pa sedi in me gleda. Kao, kaj boš pa zdaj? Očitno jo je nekdo — ki bi si zaslužil batine, če mene vprašate — odvrgel sredi gozda. Seveda nisem imel srca, da bi jo pustil tam. Naložil sem jo v avto in gremo domov. Saj pravijo, da si maček izbere gospodarja in ne obratno.

Kako si pridobiti zaupanje

Kasneje sem sicer izvedel, da mačka ni bila odvržena, ampak da se je izgubila. Bila je z neke kmetije v bližini mojega gobarskega placa. Lastnik je izvedel, da sem jo našel, od neke skupne znanke, in se je strinjal, da lahko mače obdržim.

Vse okej. Ampak kako bo odreagiral Albus — skoraj osemkilski maček, ki sem ga že imel doma in ki je prekleto dominanten? Celo pse, ki zalutajo na naše dvorišče, spodi.
​

Tudi njegov prihod je bil zanimiv. Ženo, ki ima veze v svetu veterine, je kontaktirala znanka, češ, nekje v Bosni so rešili zapuščenega, potepuškega mačka, ki mu iščejo dom. Takrat sva že imela muco, ki sva jo dobila v zavetišču. Pa sva si rekla: naj bo — in sva pripeljala še njega.

Težava je bila, kako si pridobiti njegovo zaupanje. Prvih nekaj dni je bil nenehno pod posteljo, jest pa je prišel samo, ko ni bilo nikogar doma. Na en lep sončen dan pa žena odpre vrata balkona, maček pa smukne ven, skoči na ograjo in se požene v globino, kake dva, tri metre. Preden je izginil na sosedovem vrtu, se je še enkrat ozrl, kot bi hotel reči: “Sorry, sej nista slaba, ampak jaz grem …” — in izginil.

“Albus. Aaaalbus.”

Po celotedenski iskalni akciji z lepljenjem plakatov po celih Vižmarjih pa naenkrat zazvoni telefon: “Gospod, en maček se je k nam zatekel. Mislimo, da je vaš.”

Pridem pogledat in je bil res naš Albus. (Ime je dobil po liku iz Harryja Potterja.) Soseda je posodila kletko za prevoz živali, pa me je mrcina opraskala skozi rešetko, da mi je kar fajn kri tekla. Potem se je spet skrival pod posteljo, na koncu pa je žena dobila genialno idejo. Dajva ga spustit — če bo hotel bit pri nama, bo že prišel. In tako sva tudi storila.

Dva dni ni bilo nič, tretji dan pa žena zvečer stopi na balkon in za foro pokliče: “Albus. Aaaalbus.” Na najino presenečenje se je nekje iz grmovja na vrtu oglasil en tihi mijau. Pokliče še enkrat — spet mijau. Greva dol, odpreva vrata — in primaje se maček. Dobro je, takrat sva vedela, da se je ipak odločil za naju. Saj sem rekel: maček si izbere tebe in ne obratno.

Posvojena sestra

Od takrat je nesporni gospodar dvorišča in hiše. Tisto mačko od prej je po spletu nesrečnih okoliščin povozil avto. Živimo namreč v mirni ulici, kjer pelje mimo naše hiše morda pet avtomobilov na dan. Agato je sprejel. Razume, da bo zdaj tudi ona živela z nami. Vendar ji vsake toliko vseeno prisoli kakšno nežno klofuto. Da dekle ve, kdo je glavni. Pa da se ve, kdo se bo prvi prehranjeval. Ona pa ga sprejema kot starejšega brata in mu tudi na dvorišču nenehno sledi, gleda, kaj počne, in ga poskuša oponašati. Mlajša sestra pač. Četudi posvojena.