Različnost poganja tudi naš razvoj. Četudi gre v terminološkem smislu za delitev, razkol, cepitev, je polarizacija družbeno dejstvo. Je nuja. Globalno, ne samo v Sloveniji. Zato nanjo ni treba gledati kot na družbeno zlo. Nasprotno! Če jo znamo hendlati in sprejemati kot dejstvo, si z drugače mislečimi lahko razširimo pogled na svet in se učimo razumeti, zakaj drugi živijo na temelju drugačnih vrednot. Tako se naučimo te ljudi sprejemati. Ne sovražiti, temveč spoštovati. Polarizacija je neke vrste permanentni test družbene zrelosti.
Druga plat polarizacije
Polarizacija pa ima tudi drugo plat. Vanjo smo Slovenci kot družba globoko ujeti. Smo za ZDA, kjer so ljudje razdeljeni na Demokrate in Republikance — vmes pa nič —, celo drugi najbolj značilen primerek na svetu? Mogoče.
Gre za afektivno polarizacijo, ki je korak stran od polarizacije. Korak, ki škodi. Afektivna polarizacija je stanje, v katerem pri političnem povezovanju ne igra več ključne vloge naklonjenost skupini, ki jih pripadamo. Namesto tega nas povezujejo globoka negativna čustva do nasprotne skupine. Jeza, sovraštvo, cinizem.
Gibanja Svoboda pred volitvami praktično nismo poznali. Od ključnih akterjev smo poznali tri, pa smo se kljub temu zavzeto povezali in jih izvolili. Ne iz naklonjenosti do njih, temveč zaradi negativnega odnosa do takrat vladajoče SDS, morda celo iz sovraštva do nje.
Takšna skupnost je tesno povezana z logiko socialnih omrežij. Ker ta logika ustvarja mnenjske mehurčke in favorizira mnenja in ravnanja, ki sprožajo močna čustva in konfliktne teme.
Sredina izginja
Afektivna polarizacija je posredno povezana tudi s prevlado identitetnih tém in avtoritativnim, populističnim političnim slogom. Povzroča ostro delitev med »nami« in »njimi«. Sredina med nasprotujočimi si političnimi prepričanji izginja.
Afektivna polarizacija pa spreminja tudi pravila politične igre. Zdaj ne gre več za to, da bi politični kandidati tekmovali s svojimi najboljšimi lastnostmi ter čim bolj prepričljivimi političnimi obljubami in pogledi na prihodnost. Zdaj tekmujejo v tem, kdo bo čim bolj izvirno, prepričljivo in dokončno potolkel nasprotnika ter izpostavil njegovo neprimernost in moralno zavržnost.
Samo dve leti je trajalo, da smo se iz dolgotrajnega, prikritega stanja afektivne polarizacije dokončno ujeli v past razkrite, kronične oblike te nacionalne bolezni. Vrsto let smo slutili, da nas napada, pa nismo našli zdravila. Nikogar ni bilo, ki bi nas s pozicije politične ali akademske ali drugače sprejemljive avtoritete na to opozarjal. Nas učil živeti s to različnostjo in nam vcepljal v glavo, da se moramo potruditi, da bi razumeli tudi druge. Da naš prav ni vedno edini prav.
Afektivna polarizacija spreminja tudi pravila politične igre. Politični nasprotniki ne tekmujejo več s svojimi najboljšimi lastnostmi ter čim bolj prepričljivimi obljubami in pogledi, ampak v tem, kdo bo bolj dotolkel nasprotnika ter izpostavil njegovo moralno zavržnost.
Burna jesen
To še posebej prihaja do izraza v letošnjem supervolilnem letu. Gibanja Svoboda pred parlamentarnimi volitvami praktično nismo poznali. Stranka še danes nima močne, lokalne mreže. Pojma nimamo, kdo so njihovi predstavniki na terenu. Nima tradicije. Od njihovih ključnih akterjev smo volilci poznali tri, pa smo se kljub temu večinsko in izjemno zavzeto povezali in jih izvolili. Ne zaradi naklonjenosti do njih, temveč zaradi negativnega odnosa, zaradi zavračanja takrat vladajoče SDS, morda celo iz sovraštva do nje.
Pri tem razrezovanju ljudstva na eno in drugo polovico pomembno vlogo igrajo tudi mediji. Nekateri mediji, seveda. Kupljeni, strankarski, neprofesionalni. Trobila. Mediji, ki z različnimi oblikami podrejanja novinarstva ter poniževanja novinark in novinarjev uvajajo nove, prej nepredstavljivo nizke standarde. Pritiski na poklicno novinarstvo se v zadnjih letih krepijo s sovražnim govorom, poniževanji na družbenih omrežjih, predvsem urednic in novinark, ter z ustanavljanjem strankarskih medijev, ki razširjajo v novice preoblečeno politično propagando.
Pred nami je burna politična jesen. Najprej s predsedniškimi in takoj za tem še lokalnimi volitvami. Omembe vrednih sprememb in bistveno drugačnega ravnanja ne moremo pričakovati. Bo novi politični trojček — nova vlada, nova predsednica države (skoraj zagotovo bo ženska) in nova lokalna oblast — z novim letom znal ali mogel usklajeno in istimi cilji lahko povezati ta hip skoraj nepopravljivo razdeljenost Slovenije?
In če ne? Kaj nam potem sploh še preostane?
Opomba:
Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.