Opraviti z Eddyjem je roman o odraščanju v majhnem industrijskem kraju na severu Francije — v kraju brez milosti, kjer okolica potolče vse, kar je drugačno. Eddy, ki bo pozneje postal Édouard, se poskuša prebiti skozi nasilje vrstnikov in družine, pa tudi skozi strukturno nasilje, revščino, ki radikalno zaznamuje njegov obstoj.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za avtobiografski roman, je podton vseskozi političen. Pripoveduje o tem, kaj pomeni biti deprivilegiran: v socialnem, kulturnem, spolnem ali ekonomskem smislu.
Édouard Louis (1992) je verjetno najslavnejši pisatelj generacije, rojene v 90. letih, francoski čudežni deček, čigar literarni prvenec Opraviti z Eddyjem je preveden že v več kot trideset jezikov. Eddyju sta sledila še dva romana, ki sta bila mednarodno prav tako zelo uspešna. Zgodovina nasilja je zaživela tudi kot odrska priredba, uprizarjana po vsem svetu, tudi v Sloveniji (v režiji Ivice Buljana, Mini Teater, 2018). Kar je Didier Eribon med teoretiki in Xavier Dolan med filmarji, je Édouard Louis med sodobnimi literati. Politično precizno, intelektualno prepričljivo in emocionalno osupljivo delo. Prevod je izšel pri Beletrini.

Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem | Srečanje

Iz otroštva se ne spominjam ničesar srečnega. Pa nočem reči, da v tistih letih nikoli nisem občutil sreče ali veselja. Samo to, da je trpljenje totalitarno: izbriše vse, kar se ne sklada z njegovo ureditvijo. Na hodniku sta se pojavila fanta, prvi visok, rdečelas, drugi majhen, sključen. Visoki rdečelasec je pljunil. Nastavi ksiht. Hrkelj mi je počasi polzel po obrazu, rumen in gost, kot tista hrupna sluz, ki maši grlo ostarelim ali bolnim, ostro in gnilobno smrdeča. Rezek, vreščeč smeh obeh fantov Lej, po celi faci, mater mu jebem. Z očesa mi polzi proti ustnicam, tik pred tem je, da mi pride v usta. Ne upam si ga obrisati. Lahko bi ga, zadoščal bi rokav. Zadoščal bi delček sekunde, droben gib, pa hrkelj ne bi prišel v stik z mojimi ustnicami, ampak tega ne naredim, iz strahu, da bosta užaljena, iz strahu, da se bosta še bolj ujezila.
Nisem si predstavljal, da bosta to naredila. Nasilje mi sicer ni bilo tuje, nikakor. Že odkar pomnim, sem lahko spremljal, kako se moj pijani oče pri vhodu v bife tepe z drugimi pijanci, kako jim polomi nos ali zobe. Z ljudmi, ki preveč zatopljeno gledajo mamo in jih oče pod vplivom alkohola nadira Kdo misliš, da si, da mi tako buljiš v ženo, ti kurba. Mama pa ga hoče pomiriti. Pomiri se, dragi, pomiri, a njeni ugovori so prezrti. Naposled so morali posredovati očetovi prijatelji, takšno je bilo pravilo, biti pravi prijatelj, fejst kolega, je pomenilo tudi to, pognati se v bitko, da spraviš narazen očeta in ta drugega, žrtev nadelanosti, čigar obraz so nato prekrivale rane. Ko je ena naših mačk skotila mladiče, sem videl, kako oče pravkar skotene mucke spravlja v plastično vrečko iz špecerije, potem pa z njo tolče ob betonski robnik, dokler se vrečka ne napolni s krvjo, mijavkanje pa preneha. Pred tem sem ga že videl, kako je na vrtu prašičem rezal vratove in pil še vročo kri, ki jo je puščal za izdelavo krvavic (kri na njegovih ustih, bradi, majici) To je najboljše, kri, ko ravno priteče iz živali, ki crkne. Kriki umirajočega prašiča, ko mu je oče rezal sapnik, so se razlegali po vsej vasi. Star sem bil deset let. V šoli sem bil novinec. Ko sta se pojavila na hodniku, ju nisem poznal. Nisem poznal njunih imen, kar v tem poslopju s komaj dvesto učenci, kjer so se vsi hitro seznanjali, ni bil ravno pogost pojav. Njuna hoja je bila počasna, smejala sta se, nikakršne agresivnosti nista izkazovala, zato sem najprej pomislil, da sta prišla, da se spoznamo. Nisem pa razumel, zakaj velika dva prihajata nagovorit mene, ki sem zelenec. Šolsko dvorišče je med odmorom delovalo enako kot preostanek sveta: veliki se niso družili z malimi. Ko je govorila z delavci je mama pravila: Mi mali ne zanimamo nobenega, še najmanj ta velike buržuje.
Na hodniku sta me vprašala, kdo sem, če sem jaz tisti Bellegueule, o katerem se vsi pogovarjajo. Zastavila sta mi vprašanje, ki sem si ga nato neutrudno ponavljal še mesece, leta: A si ti peder? Ko sta ga izgovorila, sta ga vame vpisala za vse večne čase kot stigmo, znamenje, kakršna so stari Grki z razbeljenim železom vžgali ali z nožem vrezali v telo odklonskih posameznikov, nevarnih za skupnost. Obšlo me je začudenje, kajti ni bilo prvič, da mi je kdo rekel kaj takega. Na žalitve se nikoli ne privadiš. Občutek nemoči, izgube ravnotežja. Nasmehnil sem se — in beseda peder, ki se mi je razlegala v glavi, se tam razpočila, ter v meni zadrhtela s frekvenco mojega srčnega ritma. Bil sem suhe postave, zagotovo sta mojo zmožnost obrambe ocenila kot šibko, skorajda nično. Pri tistih letih sta me starša pogosto klicala okostnjak, oče pa je brez konca ponavljal ene in iste šale. Tako je suh, da si mora zunaj dat kamne v žep, da ga ne odpihne. Tako v vasi kot tudi v moji družini je bila teža vrlina in radi so pravili. Boljše to, kot pa da umreš od lakote, to ni slaba bolezen.
(Naslednje leto sem si, naveličan družinskega sarkazma na račun svoje teže, zadal, da se bom zredil. Pri šolskem vhodu sem z denarjem, za katerega sem naprosil teto — starša mi ga nista mogla dati — kupoval vrečke čipsa in se basal z njim. Jaz, ki sem dotlej zavračal premastne jedi, ki jih je pripravljala mama, prav zato, da ne bi postal kot oče in moja brata — mama je
bila ogorčena: Saj ti ne bo ostalo v riti — sem nenadoma sklenil, da bom požrl vse, kar mi pride pod roke, kot žuželke, ki se pomikajo v oblakih in radirajo celotne pokrajine. V enem letu sem pridobil kakšnih dvajset kilogramov.)
Najprej sta me porivala s konicami prstov, ne preveč surovo, še vedno v smehu, hrkelj je bil še vedno na obrazu, nato pa vse močneje, dokler mi nista začela butati glave ob zid. Nič nisem rekel. Eden me je zgrabil za roke, drugi pa me je brcal, vse manj nasmejan, vse bolj resen v svoji vlogi, obraz je izražal vse večjo osredotočenost, bes, sovražnost. Spomnim se: udarcev v želodec, bolečine, ki jo je povzročal trk med mojo glavo in opečnatim zidom. Na to razsežnost ljudje ne pomislijo, na bolečino, na telo, ki na vsem lepem utrpi udarec, ki je ranjeno, podpluto. Ob takem prizoru pomislijo na ponižanje, nerazumevanje, strah, na bolečino pa ne.
Udarci v želodec so mi jemali sapo, dihanje se je prekinjalo. Kar najbolj sem odpiral usta, da bi skoznje prihajal kisik, naprezal sem prsni koš, vendar zrak kar ni hotel vstopiti; občutek, kot da imam pljuča nenadoma polna nekakšnega strjenega soka, svinca. Na lepem sem začutil vso težo pljuč. Telo mi je drhtelo in zdelo se je, da ni več moje, da se ne odziva več na mojo voljo. Kot postarano telo, ki se osvobodi duha in ga duh zapusti, noče ubogati. Telo, ki postane breme.
Smejala sta se (značilnost nižjih družbenih razredov, preprostost malih ljudi, ki se radi smejejo, dobrovoljčki), ko mi je obraz zaradi pomanjkanja kisika pordečel. V oči so mi samodejno privrele solze, pogled se mi je skalil, kot če se ti zatakne slina ali kakšna hrana. Nista vedela, da mi tečejo, ker se dušim, domišljala sta si, da jočem. Postajala sta nestrpna.
Ko sta se mi približala, sem zavohal njun zadah — po pokvarjenih mlečnih izdelkih, crkovini. Zobje, kot moji, verjetno še nikoli umiti. Z ustno higieno svojih otrok se vaščanke niso kaj prida ubadale. Zobozdravnik je bil predrag in pomanjkanje denarja se je zmeraj sprevrglo v izbiro. Mame so pravile: So tudi še važnejše stvari v življenju. Zanemarjenost svoje družine in svojega družbenega razreda še vedno plačujem s hudimi bolečinami, neprespanimi nočmi, in precej let pozneje, ko sem prišel v Pariz, na École normale supérieure, so me sošolci spraševali Zakaj te starši niso peljali k ortodontu. Moje laži. Odgovoril sem jim, da sta se starša, malce preveč boemska intelektualca, tako zelo zavzemala za mojo literarno izobrazbo, da sta občasno zanemarila moje zdravje.
Veliki rdečelasec in mali grbavec sta se drla na hodniku. Vrstile so se zmerljivke z udarci, na drugi strani pa, še vedno, moj molk. Peder, pedrula, buzerant, toplovodar, homič, topli, ritopik, tetka, žiža, buzi, feget, fafača, keka ali pač homoseksualec, gej. Včasih smo se srečali na stopnišču, kje se je trlo učencev, drugič pa sredi dvorišča. Vpričo drugih me nista hotela tepsti, tako neumna nista bila, lahko bi ju izključili. Zadovoljila sta se s kakšno zmerljivko, kar peder (ali kakšno drugo). Nihče ni dal vedeti, toda vsi so jo slišali. Mislim, da so slišali vsi, kajti spominjam se zadovoljnih nasmeškov, ki so se jim narisali na obrazu na dvorišču ali hodniku, kot da uživajo, ko vidijo ali slišijo, kako veliki rdečelasec in mali grbavec stvari postavita na svoje mesto, ko povesta, kar potihoma vsi mislijo in šepetajo, kadar grem mimo, ko slišim: Lej, to je Bellegueule, tisti homič.

Moj oče

Moj oče, torej. Leta 1967, ko se je rodil, ženske iz naše vasi še niso hodile v porodnišnico. Rojevale so doma. Mama ga je na svet spravila na kanapeju, prežetem s prahom, pasjo in mačjo dlako, umazanijo blatnih čevljev, ki si jih pri vhodu nihče ni sezuval. Vas seveda premore ceste, ampak tudi številne kolovoze, ki so še danes v rabi, kjer so se igrali otroci, nebetonirane prašne ali makadamske poti vzdolž njiv, kolovoze, ki na deževne dni spominjajo na živi pesek. Pred šolo sem se s kolesom večkrat vozil po kolovozih. Med špice sem vstavil košček kartona, da bi, ko sem poganjal, brnelo kot motor.
Oče mojega očeta je popil veliko alkohola, pastisa in vina iz petlitrskega kanistra kot večina moških iz vasi. Alkohol, po katerega so hodili v špecerijo, ki služi tudi kot bife, prodajalna tobačnih izdelkov in kruha. V njej je mogoče nakupovati ob vsakršni uri, dovolj je, da lastnikom potrkaš na vrata. In ti grejo na roko. Njegov oče je veliko pil, in ko se je napil, je pretepal njegovo mamo: na vsem lepem se je obrnil proti njej in jo začel žaliti, vanjo metati vse mogoče predmete, ki so mu prišli pod roko, včasih celo svoj stol, nato pa jo mlatiti. Moj oče, čisto majhen, ujet v telo slabotnega otroka, pa ju je gledal, nemočno. Potihoma kopičil sovraštvo. Ničesar mi ni povedal o tem. Oče ni govoril, še najmanj o teh stvareh. Z njimi se je ukvarjala mama, to je bila njena ženska vloga. Nekega jutra — očetu je bilo pet let — je njegov oče za vedno odšel, nenapovedano. O tem mi je pripovedovala stara mama, ki mi je prav tako posredovala družinske zgodbe (še vedno vloga ženske). Mnogo let zatem se je na ta račun smejala, srečna, da se je končno rešila moža. Enkrat je zjutraj šel na šiht v fabriko, pa se nikoli ni vrnil, z večerjo smo ga čakali. Bil je tovarniški delavec, on je domov prinašal plačo, in ko je izginil, je družina ostala brez denarja, pri šestih ali sedmih otrocih skorajda brez kruha. Moj oče ni nikoli pozabil, pred mano je govoril Ta prasec frdamani nas je zapustil, mamo je pustil brez vsega, poščijem se nanj.  Na dan, ko je oče mojega očeta petintrideset let pozneje umrl, smo bili v glavnem prostoru, pred televizijo, v družinskem krogu. Mojega očeta je po telefonu poklicala njegova sestra ali nekdo iz hospica, kjer je njegov foter podlegel. Ta oseba mu je po telefonu povedala: Tvoj — vaš — oče je preminil, rak, predvsem pa zdrobljena stegnenica zaradi nesreče, poškodba, pri kateri je prišlo do zapletov, vse smo naredili, vendar ga ni bilo več mogoče rešiti. Splezal je na drevo, da bi posekal veje, in odsekal tisto, na kateri je sedel. Ko je tisti po telefonu izrekel ta stavek, sta se starša tako glasno zakrohotala, da je trajalo, preden sta spet prišla do sape. Da ti gre odsekat vejo, na kateri sedi, kreten, ampak ni bilo druge. Nesreča, zdrobljena stegnenica. Ko so ga obvestili, je oče poskočil od veselja in rekel mami: Pa je crknil, gnusoba. Pa tudi: Grem nabavit eno flašo, da proslavimo. Čez nekaj dni naj bi praznoval štiridesetletnico in še nikoli ni bil videti tako srečen, rekel je, da v razmiku vsega nekaj dni praznuje kar dva dogodka, dve priložnosti, da se ga usuje. Večer sem preživel z njima, nasmejan kot otrok, ki podoživlja stanje, v katerem vidi svoja starša, ne da bi sploh vedel, kako in kaj (tudi v dneh, ko je jokala, sem posnemal mamo, ne da bi razumel, kako in kaj; jokal sem). Oče je celo razmišljal, da bi mi kupil oranžado in slane piškote. Nikoli nisem vedel, če je potihoma trpel, če se je ob razglasitvi očetove smrti smejal, kot se utegne smejati nekdo, ki je deležen pljunkov po obrazu.
Oče je v šolo nehal hoditi že zelo mlad. Ljubši so mu bili večerni plesi v sosednjih vaseh, pretepi, ki so jih nepogrešljivo spremljali, vožnje z mopedom — pravili so mu prdula — do ribnikov, kjer je več dni ribaril, dneve pa je preživljal tudi v garaži, kjer je predeloval svoj skuter, friziral svojo makino, da bi bila zmogljivejša, hitrejša. Celo ko je šel na srednjo šolo, je bil tam večino časa izključen zaradi izzivanja učiteljskega osebja, žalitev, izostankov. Veliko je govoril o pretepih Ko sem bil star petnajst ali šestnajst, se nisem bal nobene stvari, nonstop sem se tolkel po šoli ali pa po plesih pa s kolegi smo se ga nažgali. Dol nam je viselo, zajebavali smo se in, ja, če bi me takrat v fabriki vrgli na cesto, bi si pač našel drug šiht, ne tako kot danes. In seveda je svoje šolanje na srednji šoli prenehal in se zaposlil kot delavec v tovarni medeninastih izdelkov, kot njegov oče, stari oče in prastari oče.