66. Pula (2.): Vedno se smejimo sami sebi in iz samih sebe

Slonim na oknu. Dvoriščna okna so okna v zgodbe. Čakam, da odide. Lastnik stanovanja, ki sva ga z A. najeli. Poln je for, ki niso smešne. Zgodb, ki jih nočem slišati. Zdi se mi, da so vse izmišljene in da je patološki lažnivec. Razlaga, da je v tem istem stanovanju nekoč gostil Mileno Dravić in druga znana imena, ki so prihajala na filmski festival. Kaj vse se je dogajalo za temi zidovi. Kdo vse se je kopal v tej banji.

Ko odprem polkne, zagledam samostan. Turisti so pred vrati. To je neki klošter, se eden od njih dere v češčini. Njegovi ga očitno ga ne slišijo. To je neki klošter, še enkrat ponovi. Res me zanima, ali bodo češki turisti prestopili prag samostana ali ne. Nazadnje vstopijo. Za njimi se izgubi vsaka sled. Kot da jih nisem videla. Kot da jih nikoli ni bilo.

Tako so pred 27 leti iz registra državljanov izbrisali 25.000 ljudi — kot da jih nikoli ni bilo —, ki so s tem izgubili državljanstvo in stalno prebivališče v