Letošnjo slavnostno otvoritev 66. Filmskega festivala v Puli sem dočakala z istrskim pršutom, teranom in pričakovanjem dobre filmske zgodbe. Toda od vsega tega se mi je od sobotnega večera še najbolj v spomin vtisnil pršut. Pa ne bi smelo biti tako.
Zapomnila sem si tudi negodovanje in žvižganje obiskovalcev, ki so bili siti čakanja na premiero filma General režiserja Antuna Vrdoljaka. »Heroja, a ne zločinca« igra hrvaški lepotec iz Urgence  — in Vrdoljakov zet — Goran Višnjić.
S prijateljico A., ki me je spremljala na otvoritev, sva komentirali, da je v zraku čutiti nekaj drugega kot vsako leto. Je bilo to zato, ker je Festival otvorila sama hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović? Obiskovalci so ji aplavdirali najmanj trikrat.
V zraku je bilo čutiti veliko naklonjenost starejše generacije obiskovalcev, čeprav sem po drugi strani ujela precej zavijanja z očmi mlajše generacije, češ, komu se ljubi toliko ploskat.

Precednica

KGK je na otvoritvi dejala, da ne gre samo za Anteja Gotovino, ampak tudi za vsakega posameznika, ki je branil domovino. Po ogledu je za medije komentirala, da je bil film zanjo zelo emotivna izkušnja. Režiser pa je rekel, da je želel posneti film o človeku, ki je bil nepravično preganjan.
Toda kaj je sploh to o generalu Gotovini? Je to biografski film? Celjenje povojnih ran, ko tisti čas sicer ni več prisoten, pa vendarle še ne popolnoma mimo? Propaganda? Film o pravem moškem, napol Jamesu Bondu in napol Supermanu, za katerim ženske norijo še dolgo po tem, ko ga ni več v njihovem življenju?
S karizmatičnimi ljudmi vedno isto. Slišati in videti jih je tudi, ko jih ni. Znajo zavzeti svoj prostor pod soncem.
Zaradi te sobotne mlačne otvoritve sem zelo skeptična čakala še en domovinski filmski spektakel naslednjega večera.

Kje oni to živijo?

Režiser Vinko Brešan je eden izmed tistih, ki zna mojstrko povezati detajle in me nikoli ne razočara, toda vseeno nisem bila prepričana, kako mu bo tokrat uspelo v novem filmu Koja je ovo država.
Tudi nedeljska otvoritev se je začela podobno kot sobotna. Z likom generala. Tokrat so bili zraven še kaznilnica v Lepoglavi in župnik, ki ga udari strela, ko blagoslavlja temeljni kamen za novo zgradbo kaznilnice za 777 kaznjencev.
Minister se odloči, da se bo dal prostovoljno zapreti in tako postal 778. kaznjenec. Človek, ki stvari rešuje pragmatično ali — kot sam pravi — tako, da bo »vuk sit i ovce na broju«. Starci, ki razkopavajo grobove. Hrvati, Srbi, krste, samomorilec. Politiki, ki mešajo karte samo v lastno korist in za lasten ugled.
Sanje in prividi, ki to sploh niso. In predvsem realnost, ki je v resnici le del sanj. Le kdo jih sanja in kje se začneta realnost in navsezadnje tudi resnica?  Na koncu znova ugotoviš, da kdor zna, pač zna.
Vinko Brešan zna narediti domovinsko komedijo absurda z vsemi pripadajočimi temnimi platmi, ki jih marsikateri drugi režiser postreže kot nekaj dramatičnega, kar se ne bi smelo nikoli več ponoviti. Vinko Brešan pa reže fine, otožne rezine pršuta na ta istrski večer, ki ti še dolgo ostane v spominu.