Bil sem med vojnimi turisti, ki so 23. septembra 1997 romali v prerešetano post-daytonsko Sarajevo na koncert megazvezdnikov U2. Iz Slovenije nas je bilo za cel avion. Resno. Akreditirani medijci, politiki, korifeje družabnega življenja, kulturni radovedneži — in morda kak glasbeni navdušenec — smo prileteli s čarterjem, ki ga je rentalo Ministrstvo za kulturo. Amorfna gmota preostalih tisočev fanov iz Slovenije (in še od marsikod) pa se je valila v Sarajevo s spački, katrami in avtobusi. Vseh skupaj nas je bilo na olimpijskem stadionu na Koševu čez 45.000.

Petindvajset let pozneje na to temo nastane dokumentarec. Kiss The Future dočaka svetovno premiero na Berlinalu letos pozimi. Potem poleti otvori Sarajevski filmski festival in ob surprise, surprise prisotnosti samega Bonota zmaga.

Nakar še novembra gostuje na LIFFu in dobi najvišjo oceno publike ever (4,97 od 5 možnih točk).

Festival se je skratka končal tako, kot se je začel: z jugonostalgijo.

Jugonostalgija

Otvoritev namreč ne bi bila tako posrečena brez Bjelogrlićevega filma Varuhi formule o srbskih znanstvenikih, ki so se leta 1958 pri eksperimentu v jedrskem reaktorju kontaminirali z radioaktivnim sevanjem. Tako da je Poljubi prihodnost lepo pasal zraven.

Da so obiskovalci med vsemi filmi v tekmovalnem programu podelili tako visoko oceno prav temu — čeprav ni sam po sebi nič posebnega —, pove veliko o populističnem političnem okusu ljubljanske publike. Celo festivalske publike.

Gre za ameriško (Ben Affleck & Matt Damon) produkcijo, film pa je režiral Damir Cicin-Sain. (Kam in kako so izginile kljukice, ne vemo.) Namenjen je očitno publiki, ki se vojne v Bosni in fenomena obleganega Sarajeva spomni s CNN in iz poročil Christiane Amanpour. Ali generacijam, ki so bile v 90. letih še premlade ali jih še ni bilo na svetu.

No, saj nič ne rečem. Tudi za povprečno zahtevne gledalce, ki o tem le nekaj vedo, je film kar poučen za utrjevanje osnovnega znanja o tragičnem razpadu Jugoslavije, kot je kuminiral prav v Bosni.

Mitologizacija

Sarajevčani so izjemno talentirani za mitologiziranje tega, kar so med vojno doživeli. Glede na vse, kar so dali skozi, je to še tem bolj razumljivo, verjetno pa je tudi povezano z njihovim legendarnim smislom za humor in z razorožujočo priljudnostjo.

Kar mene zadeva, pa Kiss The Future ni najboljši dokument eksploatacije tekovina vojne pop kulture, ki so si jo v brk agresorju — pa tudi samim sebi, v bistvu, in tistim, ki jim to ni pomagalo preživeti — Sarajevčani privoščili. Dokumentarec Scream For Me Sarajevo (2017) Tarika Hodžića o koncertu Brucea Dickinsona s Skunkworksi že leta 1994 je v tem smislu veliko boljši. Tudi zato, ker bivši frontman Iron Maiden ni (bil) tak bigger-than-life dinozaver kot U2, da si ne bi upal v Sarajevo še krepko sredi vojne.

Laibach

Nelepo bi bilo pozabiti, da je v Sarajevu nastopala tudi skupina Laibach — in to že leta 1995.

Imeli so dva koncerta: prvega prav na predvečer podpisa Daytonskega sporazuma, drugega pa dan pozneje (torej 13. in 14. decembra 1995). Lokaciji primerno so izvajali repertoar s plošče NATO (Occupied Europe NATO Tour 94-95) — med drugim tudi Marš na Drino s te plate. (Sarajevčani so to razumeli in cenili.) Potalali so tudi 360 NSK pasportov, ki jih je marsikdo od obdarovanih s pridom izkoristil.

To navajam po ustnem pričevanju Ivana Novaka iz Laibachov. Previdnost je poskrbela, da mi je prekrižal pot prav dan po tem, ko sem šel gledat Kiss The Future.

Nostalgičen spomin

Nazaj na U2.

Reportažo s koncerta v Sarajevu 23. septembra 1997— objavljeno teden dni pozneje na šestih straneh Razgledov — sva napisala Miha Zadnikar in jaz, fotografiral pa je kdo drug kot Jože Suhadolnik, ki je bil tam večkrat že prej kot vojni fotograf.

Miha se je izrazil zelo daljnovidno, ko je napisal: “Nadaljevanje tega eseja se distancira od poročil o ‘največjem sarajevskem dogodku po vojni’, kakršna smo brali, videli in slišali po nastopu U2. Ta so si bila podobna kot bamija bamiji.”

Res je. (Čeprav imam rad okre.) Ampak “kiss the future”? Cel stavek, ki ga je Hewson navrgel evforični množici, se je glasil: “Fuck the past, kiss the future!” Odtod naslov filma.

Glede na trenutno politično situacijo v Bosni in Hercegovini se ta pop modrost zdi danes prazna in patetična. Verjetno je takrat terapevtsko pomagala pri vzpostavljanju normalnejšega povojnega življenja, danes pa je praktično brez vrednosti. Razen za nostalgičen spomin.