Novi Woody Allen? Je to še vedno tisti mali, očalarski, smešni, duhoviti, frustracije in travme zaman premagujoči židovski stand-up intelektualec med režiserji in igralci, ki je posnel nekaj najbolj zabavnih in ironičnih komedij slash dram, kar smo jih v več kot zadnjih petih desetletjih gledali?

Ne, to ni več on. Njegov zadnji film — Srečno naključje (Coup de chance, 2023) — je WA samo podpisal in ga pod to blagovno znamko tudi tržijo. V resnici pa ga je zrežirala umetna inteligenca.

Nekdo je rekel Siri (kot sam ljubkovalno kličem AI): “Siri, napiši sinopsis in ga razdelaj v scenarij v stilu Woodyja Allena. Izmisli si ljubezenski trikotnik with a twist, po možnosti s še bolj far-fetched razpletom. Fais-le foutu! Pa ne pozabi v špici uporabiti njegove standardne šrifte Windsor Light Condensed, za glasbeno podlago pa nekaj kvalitetne easy jazzy muzike. Recimo iks verzijo Cantaloupe Island in/ali Bag’s Groove od Modern Jazz Quarteta, ki ju še ni bilo v nobenem njegovem filmu.

“Dogaja se v Rusiji”

Videl sem toliko filmov od Woodyja Allena, da se ne spomnim niti vseh tistih, ki sem jih videl, kaj šele onih, ki jih nisem. No, v enem od teh, ki sem jih videl, a ne vem več, v katerem, lik (ki ga igra WA), pravi: “Vpisal sem se v tečaj hitrega branja. Prebral sem célo Vojno in mir v eni uri. Dogaja se v Rusiji.”

Po ogledu Srečnega naključja lahko v tem stilu pripomnim samo to: dogaja se v Parizu.

Resno. V Parizu se je dogajal že njegov simpatično neposrečeni musical Everybody Says I Love You (1996), a to so bili Americans in Paris. Coup de chance pa je njegov prvi film v francoščini in s francoskimi igralci. Sicer pa njegov petdeseti.

Približno toliko albumov je še zaživa posnel Frank Zappa. Pri približno petintridesetem sem izgubil nit.

Nouveaux riches

Po eni strani je Woody Allen psihološko precej dobro naštudiral sloj pariških nouveaux riches — k čemur v filmu pripomorejo tudi temu primerna scenografija in kostumografija ter lokacije in propsi —, po drugi pa se ravno v tej tujejezičnosti kaže dialoška šibkost.

Coup de chance je daleč od nakladanja v njegovih boljših in najboljših — ameriških, newyorških, manhattanskih — filmih. Ni nujno, da je to jezikovni problem oz. problem, ki je nastal pri prevajanju. Morda pa je Woody Allen samo star in ne zna več biti tako huronsko logoreksičen.

Z jezikovnega stališča samo še ti dve pripombi: “trophy wife”, torej trofejna žena — za kar velja glavna junakinja, bogataševa mlada in atraktivna soproga —, se v francoščini definitivement ne reče “femme trophée”. Če meni ne verjamete, preverite na IMDb.

Kot strela z jasnega

Se je pa Woody Allen — ali nekdo iz njegove francoske ekipe — vsaj malo odkupil z naslovom. “Coup de chance” (angl. “stroke of luck”) je namreč double entendre. Dvoumnost naslova je v tem, da “srečno naključje” ni samo tisto, kar je glavni junakinji kot strela z jasnega postavilo na pot nekdanjega sošolca. “Coup” (“coup de fusil”) namreč pomeni tudi “strel” (“strel iz puške”) — “coup de chance” pa torej “naključni” ali “srečni strel”. Kot se film tudi konča. Hvala bogu relativno zgodaj.

Baje je Woody Allen sam napovedal, da je to njegov zadnji film. Nobene škode. Čas je za retrospektivo. Za apoteozo in reafirmacijo njegovih klasik.

Coup de chance je skratka nekaj takega kot Now and Then, “novi” — beri: pravkar zmontirani — komad od (vseh štirih) Beatlov.