Morán (Daniel Elías) je običajen človek z običajnim življenjem. V uvodni sekvenci filma se prebudi, preobleče — obleka ga lepo pripravljena čaka na stolu — in se odpravi v službo. Ko po ulicah Buenos Airesa hiti proti banki, kjer ga do upokojitve čaka še petindvajset let delovne dobe, se na platnu izpiše: Prestopnika (Los delincuentes, 2023).

Film argentinskega režiserja Rodriga Morena govori o bančnemu uslužbencu, ki se naveliča suhoparne, nesmiselne vsakdanje rutine — bullshit joba, kot bi rekel David Graeber —, zato se odloči za prestopništvo. Iz banke bo ukradel dvakrat toliko denarja, kot bi ga sicer zaslužil do upokojitve, se predal oblastem, šel za nekaj let v zapor, nato pa živel po svojih željah. Takšen je načrt.

Iz bančnega trezorja res izmakne 650 tisoč dolarjev. Teh pa ne misli imeti samo zase. V kriminal vplete še svojega sodelavca Romána (Esteban Bigliardi). Medtem ko bo Morán v zaporu, bo Román čuval torbo z denarjem. Po treh letih in pol — kolikor naj bi v primeru lepega vedenja trajala zaporna kazen — si bosta vsoto razdelila. Vsak bo pobasal 325 tisočakov; zaslužek z delom na banki bi v četrt stoletja — ob plači dobrih tisoč dolarjev — nanesel ravno toliko.  

Dve poglavji

Film je razdeljen na dve poglavji. V prvem, bolj konvencionalnem spremljamo bančni rop — ki je sicer izpeljan vse prej kot konvencionalno — in njuno soočanje z novo situacijo. Če je Morán pri uresničevanju svojega načrta hladen kot špricer, pa se Román, ki je bil na kriva pota dobesedno potisnjen, nikakor ne znajde. Kar je seveda dobra podlaga za komiko.

Premisa, ki pahne običajnega človeka, slehernika na kriva pota — po možnosti pomotoma — seveda ni nekaj novega; scenaristični vzorec je bil še posebej opazen pri tako imenovani kvalitetni televiziji izpred desetletja. Pri tem je vredno omeniti dva presežka: Kriva pota (Breaking Bad, 2008–2013) in Fargo (2014–2024). 

Toda če je ob takšnem zasnutku običajno, da se v nadaljevanju pripoved vse bolj zaostruje in da tone prestopnik globlje in globlje v kriminal — hkrati pa se v novi koži počuti vse udobneje —, nas obravnavani film, ki se bežno navezuje na film Apenas un delincuente Huga Fregonesa iz leta 1949, preseneti. V drugem poglavju zavije namreč zgodba v nepredvidljive smeri. Tudi žanrsko. Komična kriminalna drama se prevesi v nekakšno new-age meditacijo, manifest o svobodi. Namesto drame je tu romanca, namesto kriminalke nenasilen vestern.

Magični realizem

Vse to pa je prežeto z borgesovskim magičnim realizmom: priča smo nenavadnemu prepletanju usod, komaj verjetnim slučajem, vzporednicam, ponovitvam, kopijam in podvajanjem. Že v enem od uvodnih prizorov se bančni uslužbenci čudijo, da imata dve stranki povsem identičen podpis. Če na tej točki filma gledalec še misli, da gre verjetno za bančno goljufijo, postane pozneje jasno: dve stranki imata pač povsem identičen podpis.

Imeni prestopnikov — Morán in Román — sta seveda anagrama, igralec Germán de Silva pa odigra kar dve vlogi: nadrejenega v banki in kaznjenca na vrhu zaporniške hierarhije z nadimkom Garrincha. Argentinci ne vedo, da ta velja v Braziliji za večjo ikono od Peléja. Jim pa on razloži.

Luknje v zgodbi

Film Prestopnika traja tri ure in bi mu kdo lahko očital dolgoveznost in zasanjanost. Toda zdi se, da gre pri tem ravno za sestavni del koncepta, ki ga razgrinja. V tej luči je filmu tudi lažje oprostiti to, kar bi v drugačnih okoliščinah zlahka imenovali luknje v zgodbi. Kako je recimo mogoče, da dobi Morán samo nekaj let zaporne kazni, če pa ukradenega denarja ni vrnil? In zakaj je v zgodbo sploh potegnil sodelavca, da pazi na denar, če pa bi ga lahko skril tudi sam? In nenazadnje, zakaj je kot edina alternativa bullshit jobu predstavljen rop banke in življenje v brezdelju? 

Realizem to skratka ni.