Očitno je že pol Slovenije pozabilo na pravilo, da tuja osebna imena, originalno zapisana v nelatiničnih črkopisih, fonetično slovenimo. Recimo Jorgos (Giorgios) Lantimos, ne Yorgos Lanthimos. Niti malo nas ne bi smelo zanimati, kako to zveneče ime grškega, zdaj že epohalno mednarodnega filma transkribirajo hollywoodarji, ki ga po novem producirajo.
No, Jorgos Lantimos je eden od teh precenjenih režiserjev, na katerega iz neke objestne razvajenosti in zdolgočasenosti, naveličani mainstreama padajo intelektualni ljubitelji filma in govorijo o tako imenovani avtorski poetiki.
Samo povem: ni vsak odštekan film z odštekanim scenarijem, odštekanimi liki in odštekano režijo že na nivoju Tarantina ali Jarmuscha. Nesrečna bitja (Poor Things, 2023) že ne. No way. Najljubša (The Favourite, 2018) absolutno, to pa nikakor.
Postmoderni nihilizem (emptizem)
Še huje precenjen režiser je recimo Wes Anderson. Njegov zadnji film Asteroid City (2023) je nekaj najbolj prazno prismojenega, kar sem zadnje čase gledal. Človek se šlepa na odštekanost, bizarnost, čudaštvo in bujno, prebujno domišljijo. Seveda s podtoni in detajli, sproduciranimi v nulo in po možnosti odprtimi globokim, postmoderno nihilističnim, izpraznjenističnim filozofskim interpretacijam.
Če smo že pri tem, The French Dispatch (2021), The Grand Budapest Hotel (2014) in The Royal Tenenbaums (2001) niso bili nič boljši. Drugih Wesov Andersonov nisem gledal in mi ni žal.
Nesrečna bitja so adaptacija istoimenskega romana Poor Things: Episodes from the Early Life of Archibald McCandless M.D., Scottish Public Health Officer škotskega pisatelja Alasdaira Greya — z avtorjevimi ilustracijami — iz leta 1992 in se dogaja v viktorijanskem Glasgowu. Pobral je nekaj nagrad in imam vtis, da je precej smešen. In da ga Lantimos morda ni najbolje razumel.
Pol-pol
Kot fan Emme Stone in Willema Dafoeja sem bil polovično navdušen in polovično razočaran. Emma Stone je genialna, ampak na žalost je to tudi vse, kar lahko o filmu dobrega povem. Willema Dafoeja pa glede na njegovo masko iznakaženega in nazaj zašitega ksihta (z odurno predimenzionirano brado) v filmu sploh ne bi rabili. Dr. Godwina Baxterja bi lahko igral kdorkoli.
Dobro, no: Lantimos se evidentno poigrava z literarnimi in kulturnimi arhetipi. Predvsem seveda s Frankensteinom (1821) Mary Shelley. Medicinski inženiring, ta fantazma božanskega sestavljanja in kombiniranja organov in tkiv — ta znanstvena fantastika z začetka 19. stoletja —, je Lantimosu osnova za sinopsis za lase privlečene zgodbe. (S tistimi butastimi, še bolj fantazijskimi živalskimi pol-pol križanci, pa tudi za background.)
Reference
Manj očitna, a pomensko bolj pasent referenca pa je Voltairov Kandid ali optimizem (1759). To paralelo vidim v Lizboni kot eni od prominentnih lokacij. Poleg romantične fantastike je v Nesrečnih bitjih itak veliko razsvetljenskega. Morbidno razsvetljenskega. Vsi glavni junaki in postranski liki — protagonisti in antagonisti — so razsvetljeni bolni umi. Ves ta film je plod razsvetljenega bolnega uma. Kandid je samo prva asociacija na to, kaj bi iz njega ratalo, če bi dočakal naše čase in se pustil podučevati nekemu sick Panglosu.
Predstavljajte si miks Diderotovega filozofskega romana Fatalist Jacques in njegov gospodar (1796), bildungsroman parodije Tristram Shandy (1759) Lawrencea Sternea, celo Guliverjevih potovanj (1726) Jonathana Swifta. Nesrečni, toda bistri in iznajdljivi, hitro učeči se in na vse pripravljeni junaki potujejo iz dežele v deželo, od enega kulturnega in filozofskega mema in fenomena do drugega, od ene nesreče do druge. Zlasti Kandidu se naravne katastrofe (kot Veliki lizbonski potres leta 1755) in grozodejstva kot Sedemletna vojna (1756–1763) dogajajo kot po tekočem traku.
Za dobro vago pa dodajte še malo Kasparja Hauserja, Mowglija in Počehonte.
Bella Baxter — ki sicer hodi kot Forrest Gump v mladih letih, spominja pa na anoreksično in/ali nimfomansko Christino Ricci v Addams Family — preskakuje ovire na poti od učenja govorjenja do spodobnega vedenja, od nevednega spolnega dozorevanja z masturbiranjem do predozorevanja z nenasitnim seksom, pa spet do prostituirajoče se primadone v pariški javni hiši. Zraven pa je še obilo emancipatoričnih, feminističnih naukov, malo socializma z razrednimi razlikami itd. itd. In vse to v okviru tega, kar je v bistvu posodobljen remake seksualne coming-of-age komedije.
Namerno, ampak grozno
Vse te fantazmagorične, četudi moralno precej plehke domislice, ki jih je film prepoln — in ki po mojem domišljijsko dobro funkcionirajo kot literarni tekst, ne pa kot film —, vizualno dopolnjujejo računalniško animirani horizonti mest, računalniško animirana arhitektura, računalniško animirana ladja, že omenjeni računalniško animirani hibridi, da ne omenjam obupno kičasto filtriranega neba oz. oblakov. To je seveda evidentno namerno, ampak dejansko zgleda grozno.
To pa skratka res ni film zame.
Veselim se zadnjega dela festivala. Zaradi bolezni v družini sem žal moral stornirati že planirane oglede Glazerjevega Interesnega območja in Bertoluccijevega kinotečnega Novecenta. Čakajo pa me še novi Woody Allen, novi Wenders in nova Sofia Coppola in Kiss the Future o koncertu U2 v Sarajevu 21. septembra 1997. Aja, pa tisti Brokeback Mountain Almodóvar …