V drugem, če ne celo tretjem poskusu mi je končno uspelo videti — predzadnji dan LIFFa — te famozne Zgodbe iz kostanjevih gozdov, domnevno najboljši film 22. Festivala slovenskega filma, ki je septembra v Portorožu pobral ne več ne manj kot enajst vesen.
Po hvalnicah, ki so jih filmu namenjali slovenski mediji, in po programskem in pravnem preseravanju producentov in promotorjev glede predvajanja sem šel v kino skeptičen — in skeptičen tudi ostal.
Da ne bo pomote: Zgodbe iz kostanjevih gozdov niso tako slab film, da bi se ga čutil dolžnega sesuvati. Sploh ne. Tako kot večino slovenskih novitet bi ga verjetno šel gledat, ne bi pa o njem pisal, ker me ne tangira. Dobesedno: se me ne dotakne. Lepo posneti, pravljično dokumentirani in napol literarizirani demografski problemi in etnografski femomeni Benečije me ne zanimajo.
Edino, kar me pri vsem tem zanima, je kulturno in medijsko vprašanje: zakaj vsi tako dol padejo na takšen film?
Anahronizem, retrogarda in mainstream
Še enkrat: to ni polemika s tem filmom, temveč s tistimi, ki so se odločili, da bodo Kostanje faute de mieux napumpali kot veliko mojstrovino sodobnega slovenskega filma.
Vesna za najboljšo moško vlogo? Prosim vas lepo! Kdorkoli je videl Janeza Škofa v Pevčevem Frenku, se bo strinjal, da je nagrada Massimu de Francovichu vsaj krivica, če že ne sramota.
Lepo posneti filmi se ne vrtijo lepo
Skratka: Gregorja Božiča si je treba zapomniti in ga resno upoštevati, ko bo na razpis SFC prijavil naslednji projekt. Nikakor pa ni bilo treba filmu podeliti toliko vesen. S tem je žirija 22. FSF dokazala, da je (bila) popolnoma brez kompasa in za nameček še tendenciozna.
Navdušenje filmske in medijske srenje je pretirano in preuranjeno. Bilo bi dovolj, če bi film zmerno in zadržano pohvalili. Nesporna posebnost in nenavadnost ali če hočete izvirnost in izjemnost Kostanjev same po sebi še niso genialnost.