V sredo zvečer se je v Cankarjevem domu začel neglamurozni dopolnilni program oz. priboljšek siceršnje filmske ponudbe v Ljubljani in širše. Otvoritev je bila obletnici na ljubo komorna — no, mirna in dostojanstvena. 
Letos je tako imenovani LIFFe — Ljubljana International Film Festival, ustanovljen leta 1990 — namreč okroglo trideseti. Kot je bilo rečeno v prostem spisu o zgodovini festivala, ki ga je conférencier Matej Puc prebral med uvodno prireditvijo, je Ljubljana že jubilejnič za teden ali dva postala »filmski center sveta«.
Saj je super, da obstaja LIFFe — ampak to je pa vseeno svetovni rekord v nakladanju!

Kratko in jedrnato

Kot glavna zvezda in atrakcija otvoritve je bil mišljen ameriški režiser Abel Ferrara, čigar odlični film Tommaso z Willemom Dafoejem v glavni vlogi smo gledali v nadaljevanju. 
Pa nekako ni bil. Čeprav je nekdo enkrat za spremembo zadovoljeval pogoje, Ferrara ni tako funkcioniral. Kljub kronični odsotnosti filmskih zvezd in atrakcij na LIFFu. Deloma zato, ker je bil zvezda in atrakcija predsednik Pahor himself, deloma pa, ker so organizatorji festivala Ferrari tako rekoč ukradli šov.
Pahor se je prvič — vsaj v predsedniškem mandatu, če že ne v življenju — potrudil na otvoritev in gen. dir. CD Uršuli Cetinski podelil »pisno zahvalo za pretekle dosežke«. Bil je kratek in jedrnat.

PR in protokol

V Cankarjevem domu rabijo svetovalca za PR in protokol. Ker so preveč zaverovani vase in v svojo odličnost in zasluge in manire. Še posebej na filmskem področju. Ni jim nerodno, da se na vse pretege — ne nezasluženo, a neokusno — med seboj trepljajo po ramenih. Tega jim nihče ne pove. CD in LIFFe uživata brezrezervno podporo medijev oz. kulturniških novinarjev in kritikov.
Zato ni čudno, da LIFFe izpade kot insajderska domislica filmskih entuziastov, ki je slučajno in po defaultu priljubljenosti filma nasploh všeč tudi malo širšim množicam. Za privlačnost filmskega festivala pa je to premalo. Še posebej na otvoritvi in za otvoritev.
Otvoritev je bila komorna, retorična, domala literarna in na vsak način puščobna. Highlight je bil nastop dua (tria) Silence, ki je vsaj artistično in stilno opravičeval to komornost.

Neoneorealizem

No, zanimiv je bil seveda tudi pogovor z Abelom Ferraro — kolikor je pač prišel do besede in kolikor se mu je sploh dalo govoriti. Njegovo nelagodje je bilo očitno, čeprav še zdaleč ni bil neduhovit. Zapomnili si bomo njegovo pripombo, da je navdušen nad tem kulturnim centrom, in povprašanje, kdo je to sploh dal zgraditi: »Tito? Whatever.«
In če smo že pri teh nekdanjih korifejah: tako kot nekdanjega generalnega direktorja Mitje Rotovnika očitno ni več blizu na prireditve, ga tudi nihče od današnjih niti ne omeni več. Kot da ga nikoli ni bilo. Kot da ne pripadajo zasluge tudi njemu.
Očitno nelagodno pa se je počutila tudi na kdo ve kateri Sobotni prilogi Dela najdena Patricija Maličev. Če zna narediti intervju s Ferraro, to še ne pomeni, da tudi zna voditi pogovor z njim na LIFFu.
Ferraro imam v dobrem spominu po kultnem Bad Lieutenantu s Harveyjem Keitelom (1992) in v manj dobrem po brezveznih Body Snatcherjih (1993).
Tommaso je totalno nekaj drugega in prvovrstno presenečenje. Gre za napol avtobiografski in napol fiktiven, ravno prav amerikaniziran italijanski neoneorealizem — ali bolje, magični realizem tipa GGM. Willem Dafoe kot Tommaso je genialen, v stranskih vlogah pa ne veliko manj tudi režiserjeva žena Cristina Chiriac kot Nikki in njuna hčerka Anna kot Deedee.