Z mešanimi občutki se danes podajam v Portorož na 22. Festival slovenskega filma. Po eni strani se domačega wannabe Cannesa ali beneške Mostre veselim — po drugi pa se iz izkušenj bojim, da bom kot obiskovalec in kritik razočaran. Da mi ne bodo všeč niti novi slovenski filmi, niti festivalsko vzdušje. Da ne omenjam lokalne turistične specifike.
Kakorkoli, v Portorož grem dobrovoljno in dobronamerno.
FSF je letos razvlečen na ne več ne manj kot šest dni, od vključno torka do nedelje. Vseh filmov seveda ne nameravam gledati in videti, ker za to preprosto ne bom imel časa.
Pa tudi če bi ga imel. Glede na to, da je FSF po svojem konceptu pregledni festival — tako rekoč smotra skoraj vsega, kar je bilo v Sloveniji v približno zadnjem letu dni posnetega —, moram program sam nekako zreducirati. Če že direktorica Jelka Stergel in »vodja projekta« 22. FSF Tjaša Smrekar nista selektorici, pa bom pač selektor jaz sam. Sam sebi.

Celovečerni igrani filmi

Zanimajo me seveda predvsem celovečerni igrani filmi. Izjemoma tudi kak dokumentarec. Od kratkih grem zagotovo gledat samo Bika Bojana Labovića — če se še spomnite toreadorsko-klavniškega incidenta v Mariboru —, glede drugih se bom orientiral sproti.
Aja, nujno tudi dokumentarec o Tomažu Šalamunu Buča na vroči strehi sveta.
Nocoj si bom z zanimanjem ogledal film Jaz sem Frenk Metoda Pevca. Po režiserjevi izjavi gre zgodbo oz. adaptacijo, interpretacijo zgodbe, ki mu jo je nekega dne prišel povedat »Frenk«:

»Nepričakovana dediščina po umrlem očetu sproži spor med upornikom Frenkom [igra ga Janez Škof], ki še vedno prisega na socialistične vrednote, in njegovim bratom Branetom [Valter Dragan], tipičnim tranzicijskim tajkunom. Medtem ko Frenk raziskuje izvor denarja, ki si ga je pokojni oče kot eden vidnih osamosvojiteljev prisvojil [s] sumljivimi posli, želi Brane do denarja s pomočjo odvetnikov in mreže očetovih ›prijateljev‹, ki jim niso tuje niti mafijske metode. Branetova žena Ines [Katarina Čas], ki je v resnici ves čas ljubila Frenka, se znova znajde med bratoma.«

Tranzicijske teme

V petek zvečer gledam film Korporacija Mateja Nahtigala. Vsebina je videti še bolj (post)tranzicijska:

»Leon Gall je policijski inšpektor v poznih tridesetih. Včasih deluje na robu legalnosti, vendar ni koruptiven. V četrti, kjer je odraščal s svojo pokojno materjo, narkomanko, Korporacija Rihter želi pričeti gradnjo največjega stavbnega kompleksa v zgodovini mesta. Leon Gall prek svoje punce, luksuzne prostitutke Veronike Gril, ki zadovoljuje pomembnega politika in enega izmed glavnih akterjev pri projektu, izve, da je bil nakup tamkajšnjega zemljišča sumljiv.«

Igrajo Uroš Fürst, Primož Vrhovec, Ivo Barišič, Jana Zupančič, Borut Veselko, Katarina Stegnar, Matija Vastl, Niko Goršič, Pia Zemljič.

Double bill

V soboto zvečer bo tako rekoč double bill. Ob 19:00 najprej film Vsi proti vsem Andreja Košaka. To komaj čakam. Košak režira malo, ampak dobro. Kdo ve zakaj se ga tako redko usmilijo s filmom. Od Outsiderja je minilo že — pomislite! — celih 23 let, od Zvenenja v glavi (po Dragu Jančarju) 17 let, od Stanja šoka pa tudi že osem. Za kaj gre?

»Slovenska tranzicija nam je pokazala, kako je politika postala sinonim za korupcijo. Vsi proti vsem je ostra analiza korupcije na prihajajočih volitvah v majhnem idiličnem slovenskem mestu Rovte. Glavni lik je župan Franta, ki izgublja volitve in je prisiljena poslovati z lokalnimi kriminalci. Vsi proti vsem na lokalni ravni kaže, da živimo v globalnem svetu ponarejenih novic, političnih spinov in korupcije, kjer sta morala in etika izgubili pomen.«

Slučajno genialno

V nadaljevanju sobotnega večera grem gledat tudi Polsestro Damjana Kozoleta. Film govori — citiram — »o odtujenih polsestrah iz Izole, ki morata zaradi spremenjenih življenjskih okoliščin živeti skupaj v majhnem najetem stanovanju v Ljubljani« oz. »o ljudeh, ki si ne znajo pokazati naklonjenosti«:

»Način, na katerega komuniciramo z drugo osebo, vedno izraža naše želje, strahove, frustracije. Kadar to počnemo na aroganten, agresiven način, ponavadi le prikrivamo lastno ranljivost. To je film o dveh ženskah, ki ne želita imeti nič skupnega in negirata vsako podobnost, vendar na koncu najdeta to, kar najbolj zanikata.«

Iz takšnih in drugačnih osebnih razlogov ne morem obljubiti, da bom o Kozoletovem filmu tudi pisal — razen če bo slučajno res genialen.

Bomo mahali v kamero

Nisem še slišal za filmski festival, ki bi se končal v nedeljo zvečer. Sploh pa ne za festival tako majhne in skromne kinematografije, kot je slovenska. FSF očitno umetno podaljšujejo in ga šlepajo na koprodukcije, celo manjšinske — karkoli že to pomeni, če produkcijska sredstva ali kreativnost ali nacionalno udeležbo pri filmu preračunamo v odstotke.
Obenem pa Jelka Stergel defaultno preglednost sprotne produkcije oz. uzakonjeni koncept festivala kot poštnega nabiralnika nadgrajuje tudi s kančkom selektivnosti. No, to so tisti filmi, za katere ne vemo čisto dobro, kaj na (22.) FSF počnejo. Morda bom šel gledat tudi katerega od teh.
Sicer pa sumim, da bo Festival trajal do nedelje samo zato, ker v soboto zvečer TV Slovenija — ki zagotavlja in napoveduje direktni prenos podelitve vesen iz Avditorija — pač nima termina. V soboto zvečer bo TVS namreč na 2. programu prenašala slavnostno akademijo ob stoletnici SNG Maribor (na 1. programu pa bo medtem kviz in Kaj dogaja z Jonasom).
Skratka, glejte nas torej v nedeljo ob 20:00 na 1. programu! Bomo mahali v kamero.