Nadaljevanje in konec včerajšnjega teksta 22. FDF (1.): V kinu po 144 dneh. Komunisti so znali snemati filme.
Knjiga britanskega zgodovinarja Timothyja Gartona Asha The File — bral sem jo v angleščini, ko je leta 1997 izšla, malo pozneje pa je bila prevedena tudi v slovenščino — je ena tistih, ki so name naredile velik vtis. TGA je kot podiplomski študent na Oxfordu študiral tudi na Humboldtu in na Freie Universität v takrat še Vzhodnem Berlinu.
Kot tujega študenta z Zahoda ga je seveda nadzoroval Stasi. Staatssicherheitdienst mu je dala vzdevek Romeo in o njem kot »buržoaznem liberalcu in potencialnem britanskem vohunu« zbirala informacije. Ovajala ga je tudi ženska, s katero je imel ljubezensko afero.
No, ko je Stasi po propadu DDR in reunifikaciji Nemčije odprl arhive, si je TGA šel pogledat svoj dosje. Najbolj se spomnim podatka, da je v okviru Stasija obstajal tako imenovani »oddelek za marmelado«. To so bile dolge vrste polic nepredušno zaprtih steklenih kozarcev, v katerih je Stasi hranil nošene nogavice in spodnje perilo ljudi, ki jim je sledil. Zakaj? Zato, da bi jih dali povohati psom, če bi bilo treba človeka ob eventualnem prebegu na Zahod zasledovati!
Prosto po Hannah Arendt
Prosto po Hannah Arendt bi rekel, da je banalnost zla ravno v tem, da je tako popolno, da mu z moralnimi argumenti ne prideš blizu. Da so moralni argumenti proti najbolj banalnemu, trivialnemu, malenkostnemu, perfekcionističnemu, dodelanemu, celo picajzlarskemu zlu vedno preveč pavšalni.
Ali z drugimi besedami: tako kot zla ni mogoče opravičiti, z zlom tudi ni mogoče polemizirati — lahko ga samo zavrnemo.
Črna skrinjica: Poskus psihološkega profila (Der schwarze Kasten: Versuch eines Psychogramms), nemški, post-DDR dokumentarec iz leta 1992 poskuša priti do dna tej novi, pervertirani banalnosti zla. Ko sorežiserka Tamara Trampe (skupaj z Johannom Feindtom) poskuša iz nekdanjega operativca Oberleutnanta Jochena Girkeja — sicer psihologa, specialista za infiltriranje špicljev, tudi predavatelja na Stasijevi šoli — zaman izvleči kolikor-toliko racionalne odgovore, kako je lahko to delal dvajset let, lahko reče samo … — da ne razume.
Ne zakrknjen monstrum
Pa ne, da bi bil Girke kak zakrknjen, brezčuten monstrum. Človek je prijazen, topel, razgledan, ne nemoralen. Svoj nekdanji angažma sicer obžaluje. Danes tega ne bi več počel. Ampak on je samo opravljal svoj posel. In to z znanstvenimi, tako rekoč humanimi metodami, kot pravi. Nikoli ni nikomur nič žalega storil.
Slovenci si ne bodo mogli kaj, da ne bi opazili, da se znajo Nemci — vključno s tistimi z diametralno nasprotnih bregov — o svoji travmatični preteklosti zelo kultivirano pogovarjati. Da so se znali že pred skoraj dvajsetimi leti, ko so bila nasprotja še bolj živa kot danes. Neizprosno, a brez direktnega obtoževanja in dokončnih sodb, brez agresivnosti. Že na nivoju jezika, konverzacije, ne samo vsebinsko in argumentativno.
Makavejev
V podobnem smislu je instruktiven tudi srbski dokumentarec o javni debati, tribuni o Makavejevemu filmu WR: Misterij organizma (1971). Po kritiškem uspehu v Cannesu tistega leta je glede na eksplicitno (in deloma celo nesimulirano) seksualno vsebino in zaradi (domnevnega) posmeha socialističnim vrednotam je v Jugoslaviji že veljal za spornega, zato so v nekem novosadskem kinu organizirali okroglo mizo. V prisotnosti režiserja. Snemanje ni bilo dovoljeno, vendar je nek tonski mojster skrivaj — z mikrofonom v rokanu — vse posnel na Nagro. Štirje trakovi od petih so se ohranili. Ton je skratka original, podobe pa režiserjeve bolj ali manj posrečene domislice.
Film je bil v nadaljevanju prepovedan. No, ni smel v distribucijo po Jugoslaviji.
Debata o WR, ki jo za nazaj poslušamo, je klasični kompendij socialističnega nakladanja o tekovinah revolucije in vrednotah pravičnejše, osmišljene družbe in podobi novega človeka, ki da ga gradimo. K besedi se je priglašalo vse živo od lokalnih partijskih sekretarjev in do umetnikov razumevajočih, a zaradi domnevnega kvarnega vpliva na mlade zaskrbljenih učiteljev, pa do intelektualcev.
Debata nikakor ni bila enostranska, to je že treba povedati, in kljub nekaterim močnim stališčem — češ, kaj je umetnik poskušal povedati s temi »drkadžijami« — tudi dokaj kultivirana. To ni bil insceniran pogrom nad avtorskim delom kot še leta 1964 v Ljubljani, Sloveniji, ko so na premiero drame Topla greda Marjana Rožanca pripeljali za cel avtobus našuntane radničke klase, ki je s kričanjem prekinila »neprimerno« predstavo.