22. FDF (2.): Kultura polemiziranja med banalnostjo zla in »drkadžijami«

Nadaljevanje in konec včerajšnjega teksta 22. FDF (1.): V kinu po 144 dneh. Komunisti so znali snemati filme. 

Knjiga britanskega zgodovinarja Timothyja Gartona Asha The File — bral sem jo v angleščini, ko je leta 1997 izšla, malo pozneje pa je bila prevedena tudi v slovenščino — je ena tistih, ki so name naredile velik vtis. TGA je kot podiplomski študent na Oxfordu študiral tudi na Humboldtu in na Freie Universität v takrat še Vzhodnem Berlinu.

Kot tujega študenta z Zahoda ga je seveda nadzoroval Stasi. Staatssicherheitdienst mu je dala vzdevek Romeo in o njem kot »buržoaznem liberalcu in potencialnem britanskem vohunu« zbirala informacije. Ovajala ga je tudi ženska, s katero je imel ljubezensko afero.

No, ko je Stasi po propadu DDR in reunifikaciji Nemčije odprl arhive, si je TGA šel pogledat svoj dosje. Najbolj se spomnim podatka, da je v okviru Stasija obstajal tako imenovani »oddelek za marmelado«. To so bile dolge vrste polic nepredušno zaprtih...