Po toliko letih ukvarjanja z evropskimi prestolnicami kulture se spodobi, da se oglasim, ko se EPK zgodba ponovno začenja v Sloveniji. 
Moja izkušnja z EPK se je začela z vodenjem zavoda Maribor 2012, ki je predstavljal prvi EPK v Sloveniji in sploh prvega na področju bivše Jugoslavije. EPK je največji evropski kulturni projekt v Evropi. Slovenija se je takrat prvič spopadla s projektom takih razsežnosti. Naslednja priložnost bo leta 2025. Katero slovensko mesto bo evropska prestolnica kulture, bo jasno konec tega leta.
Odločitev je/bo precej pozna. Države kandidatke so že oddale sezname mest kandidatov. Že v začetku decembra smo odločali, katera izmed osmih predlaganih nemških mest grejo v drugi krog izbora za EPK 2025.
Ta zamuda prinaša Sloveniji nekaj mesecev manj časa za priprave v primerjavi s sestrskim mestom v letu prestolovanja.

Mednarodni panel

Še več izkušenj pa sem pridobila, ko sem v zadnjih šestih letih kot neodvisna strokovnjakinja v mednarodnem panelu Evropske komisije za izbor in monitoring EPK sodelovala v procesu izbiranja med več kot stotimi evropskimi mesti kandidati, pa tudi pri vrsti izbranih, pri katerih smo spremljalia njihove priprave. Sokriva sem, da je toliko mest vstopilo v to kolesje in okušalo sladkosti in glavobole tega projekta.
Izbira nikoli ni bila lahka. Četudi je sprva pogosto kazalo, da so razlike med mesti prevelike in da o favoritu ni dvoma, se je pozneje izkazalo, da je drugače. Proces izbire je večplasten, večstopenjski. Potrebno je upoštevati tako trenutne razmere kot tudi dolgoročne načrte. Kandidatura za EPK je tekma, v kateri kot v vsaki drugi zmaga samo eden, vendar v resnici ni poražencev. Vsako mesto je veliko pridobilo že z odločitvijo za kandidaturo.
Narobe je razmišljati o EPK samo v smislu obetov novih stavb, cest, krožišč, galerij in elitnih predstav. EPK je več kot samo umetniški projekt. Umetnosti je v njem v resnici zelo malo. EPK je politični projekt, ki potrebuje politično podporo. EPK je gospodarski projekt, ker spodbudi gospodarski razvoj in zato rabi tudi podporo gospodarstva. EPK izobraževalni projekt, ker so vanjo vključeni akterji na področju izobraževanja. EPK je tudi projekt, ki se dotika športnih, ekoloških, verskih em in vsebin. Skratka vseh, ki zaznamujejo nek prostor.

Nebotičniki in mostovi

Zlonamerni opazovalci, ki so Mariboru očitali marsikaj, tudi danes ne morejo sprevideti, kaj vse je bilo dejansko izpeljano in česa tako lokalna kot državna politika nista zagotovili. Jaz sama ne eni ne drugi ne očitam pomanjkanja novih zgradb, čeprav so mariborski župani pred in po letu 2012 videli pomembnost EPK samo v novih nebotičnikih in mostovih. Toda treba je vedeti, da so vse evalvacije — tako mednarodne kot slovenske — potrdile, da je bil projekt izpeljan uspešno. Pri tem pa niso mogle mimo mariborskih politikov, ki dediščine EPK niso znali ovrednotiti tako, kot bi si mesto zaslužilo.
Četudi je EPK deloma politični projekt, ne le kulturni, si ga politika ne sme lastiti. EPK v resnici pripada meščanom. Prerasel je meje Evrope in se zdaj že spogleduje z globalnim prostorom. Ideja iz leta 1985 se je razmahnila in prerasla vizijo pobudnikov, Jacquesa Langa in Meline Merkuri.

Kulturni boj ali kulturna razprava

Kako EPK zaznamuje Slovenijo? Čeprav je Maribor na tem področju oral ledino, slovenskih kandidatur za leto 2025 ne moremo gledati samo iz mariborske perspektive. Množica večjih ali manjših, bolj ali manj motiviranih in bolj ali manj premožnih evropskih mest je napisala zelo različne zgodbe.
V Sloveniji se je v boj za EPK 2025 lpodalo šest mest,. To je za tako majhno državo veliko. V mnogih državah je mesto, ki je že bilo evropska prestolnica kulture, kandidiralo ponovno. Maribor tokrat sicer ne bo v igri, je pa v Sloveniji očitno še več drugih mest, za katera je kultura paradni konj razvoja. Z dovolj modrosti bo lahko vsako od njih v tej zgodbi zmagovalec.
Toda najprej počakajmo. Bo šlo za divji kulturni boj ali kulturno razpravo?