Bilo je 1. septembra 1977, ko sem prvič vstopil v stavbo Prve gimnazije in začutil začetniško tremo. Ne zato, ker bi mi mogočno, častitljivo poslopje vzbujalo strahospoštovanje; navsezadnje sem vsak dan hodil tam mimo, saj sem stanoval — in občasno še stanujem — zelo blizu (v drugem, nekoliko manj starem mariborskem landmarku). Petnajstletnikom ne imponirajo mogočne stavbe. Vsaj ne tiste za vogalom.

Včeraj — 46 let pozneje, po priložnostni in sproščeni slovesnosti ob stopetdesetletnici izgradnje oz. otvoritve palače tedanje višje realke, današnje Prve gimnazije Maribor — pa sem šel not ves nostalgičen. Kot da so tista štiri leta bila the best years of my life.

Kolaž vtisov

Današnji Prvi gimnaziji in njenemu arhitekturnem jubileju na čast je na pobudo današnjega ravnatelja Hermana Pušnika nastala orjaška, zapravljivo razkošna in enormno ilustrirana monografija o tej neorenesančni palači. Nekaj kil težko knjigo ležečega formata — s črnimi platnicami, natisnjeno na črnem glossy papirju — je zasnoval in uredil Aleš Lombergar pod naslovom Knjiga o uri, izšla pa je v tisoč izvodih. Domnevam, da bo monografijo po maloprodajni ceni 79 evrov šola podeljevala zlatim maturantom.

Bil sem povabljen k sodelovanju in napisal krajši tekst, ki ga na tem mestu ponatiskujem dopolnjenega in kolažiranega z vtisi z včerajšnjega dogodka.

Na slovesnosti na Tegetthofovem > Jugoslovanskem > Leninovem > Maistrovem trgu se je včeraj zbralo nekaj sto ljudi — večinoma seveda bivših dijakov — in spontano proslavilo ne samo obletnico arhitekture, temveč tudi generacijsko nekoliko razširjeno obletnico mature. Govore so imeli današnji ravnatelj, župan in urednik. Nisem slišal, kaj so povedali, ker smo z nekdanjimi sošolci kot v dobrih, starih gimnazijskih letih v zadnjih klopeh klepetali.

Prevelika za Maribor

Kot prvošolec sem bil ponosen — ali glede na starost raje malo važen —, da sem dijak Prve gimnazije. In to ne da bi se zavedal, da k dejanski ali domnevni elitnosti šole pripomoreta tudi arhitektura in lokacija, lokacija, lokacija. To dvoje se je zdelo samoumevno, ker je (bilo) pač trajnejše od minljivega posameznika.

Konec 70. let, v svinčenih letih socializma — ki se ga sicer nisem zavedal, ker sem bil njegov brezbrižen, da ne rečem pišmevuharski otrok —, Prva gimnazija ne bi mogla veljati za cenjeno in imenitno šolo, če ne bi domovala v impozantni palači iz leta 1873. Kakor da preveliki za Maribor. Hočem reči: če bi moje generacije obiskovale šolo v modernističnem skrpucalu ali zanemarjeni podrtiji, se nam dijaški status ne bi mogel zdeti nič posebnega. Zavedanje pride pozneje.

Ideološki aparat države

Na stara leta se mi zdi v retrospektivi tudi pomenljivo, da sem na Prvo gimnazijo prišel z OŠ Franca Rozmana Staneta, ki je tudi sama (zgrajena leta 1961) zgleden primerek socialno modernistične šolske arhitekture. Tudi ta je stala vogalom bloka, kjer smo takrat stanovali.

Primerjava moje osnovne šole in moje gimnazije kot tipskih, namenskih objektov daje misliti. Arhitektonsko seveda nista primerljivi, sta pa primerljivi kot odraz in dokaz tega, da zna vsaka resna — poudarek je na “resna” — družbena ureditev kodificirati in rabi primerno precizirati arhitekturni stil in način gradnje (glede na razpoložljive tehnologije).

Tako cesarstvo kot socialistično samoupravljanje sta znala socializirati prostorske parafernalije šolskega sistema kot ideološkega, indoktrinativnega aparata države. Tako imenovana črno-žolta monarhija in ta grdi, grdi socializem sta vsak v svojem času gradila normirane in za površnega opazovalca podobne, če že ne enake, a še zdaleč ne neoriginalne hiše v javno prepoznavnem in praktičnem stilu, ki trajno služijo namenu.

Socializem po meri človeka

Razlika pa je v nečem drugem: tako kot so bile avstro-ogrske šole in druge javne zgradbe ponarejeno historicistične, mogočne, glomazne, impozantne, pa so bile jugoslovanske in še posebej slovenske šole v socializmu po meri človeka, kot se je reklo, prijazne, nevsiljive, neizstopajoče — a po zaslugi arhitektov s stilom in šlifom tudi nezmotljivo prepoznavne.

V avstro-ogrski arhitekturi šolskih zgrad prepoznavamo ne samo emancipacijo in sekularizacijo izobraževanja, ampak tudi strahospoštljivi pomen, ki ga je tedanja družba pripisovala znanju. Mlad človek se je dejansko moral kar ustrašiti in biti priden, ko je vstopil v to in/ali takšno bajto. Že arhitektura sama je profesorjem narekovala strogost in teženje. Šola v za majhno mesto megalomanski palači je bila zgrajena za to, ker izobraževanje ni bilo hec. Vse prej kot to.

Leta 2111

Po drugi strani pa so bile socialistične šole s svojo nevsiljivo prijaznostjo in utilitarnostjo modernizma predhodnice današnjega liberalizma, ki obvladuje tako imenovano šolsko polje. Oblikovane so (bile) tako, da bi se šolska mladina v njih počutila čim bolj sproščeno in varno ali nenazadnje celo fajn — kar je eden od bistvenih izobraževalnih in vzgojnih, če že ne eksistencialnih principov današnjega časa.

Kljub temu pa stavim, da bodo še ne rojene generacije leta 2111 proslavljale stopetdesetletnico OŠ Franca Rozmana Staneta. Ker bo že danes razširjeni šolski kompleks na Kersnikovi še vedno šola.

O razlogih, zakaj so pred stoletjem in pol znali graditi izobraževalna poslopja kot nekaj tako trajnega in skoraj večnega — za povrh pa še monumentalnega —, lahko samo ugibam. Morda zato, ker so bolj cenili izobrazbo in znanje?