Kulumne
#vzgoja #šolstvo #otroci
1. september: Kot da smo otroke poslali v vojsko v Gevgelijo
Logo 10.09.2020 / 06.05

Šole so kot kokoni, kjer je za malico kvinoja s himalajsko soljo, starši pa lahko kadarkoli vdrejo v zbornico z odvetnikom.

»Še danes me oči bolijo od zavijanja ob vsem, kar sem prebral in slišal ob letošnjem prvem šolskem dnevu.” — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Še danes me oči bolijo od zavijanja ob vsem, kar sem prebral in slišal ob letošnjem prvem šolskem dnevu. Kdaj se je okoli vstopa v šolo napletla tako debela in lepljiva patetika? Bilo je toliko solzavosti, ljubezenskih izpovedi in nekakšnih slovesov, da se mi je med brskanjem po družbenih omrežjih zdelo, kot da otroke pošiljamo na služenje obveznega vojaškega roka v Gevgelijo.
Celo Darja in Edi sta si zvečer nadela obrazni izraz številka 512, ki ga uporabljata, kadar je treba novice prebrati čustveno, mehko, mejno vzhičeno — a ne solzavo. Podoben izraz uporabita, kadar morata gledalcem povedati, da so bili Slovenci uspešni v kakšni nezanimivi športni disciplini.
Tako je prvi šolski dan postal na silo napihnjena tema kot Moto GP. Že nekaj let je tako. Toda v koronskem letu 2020, ko so se sončki, smrčki, srčki končno le odtrgali od zaslonov in se vrnili v šolske klopi, je sentimentalnost eksplodirala. Težko je sicer ugotoviti, ali so starši tako ganjeni, ker njihovi otroci odraščajo — ali pa so si samo oddahnili, ker bodo sončki, smrčki, srčki vsaj za nekaj ur na dan postali problem nekoga drugega.

Učitelji v coni somraka

Sumljivih neznancev polni Facebook se je šibil pod slikami prvošolcev in zapisov, kako zelo ponosna je družina na njih. Še preden so sploh kaj pokazali. Kamnite duše iz slepega črevesa družbe, kjer žarečih rdečih oči cinično ždimo tisti brez otrok, so se ob vsem tem zagotovo vprašale, od kdaj je vstop v obvezno razlog za takšen ognjemet.
Precej manj raket so v zrak spustili učitelji. Ti so zagotovo globoko vzhičeni nad šolskim letom, v katerem jim bodo koronsko zafrustrirani starši skakali po glavi za vsako malenkost. Sončki, smrčki, srčki so bili že tako ali tako vedno obdolženi po krivici, letos pa bodo za nameček tudi zdravstveno ogroženi. Učitelji so se tako znašli v očarljivi coni somraka, v kateri bodo morali krmariti med otroki staršev, ki korono slutijo celo v mandarinah, in otroki staršev, ki so prepričani, da je vse skupaj teorija zarote in da bodo otrokom v ribjem namazu podtaknili še mikročip 5G.

Konzilij mater

Roditeljski sestanki, na katerih bodo eni starši vreščali, da njihov otrok pa že ne bo nosil maske, ker da je to v nasprotju s človekovimi pravicami, drugi pa, da bi morali nositi kar dve maski hkrati, bodo zelo zanimivi. Konzilij mater, ki med guglanjem na stranišču raziskujejo svetovno znanost in se čutijo pripravljene za Nobelovo nagrado.
Ravnateljem zagotovo ne bo lahko, ko bo kak starš javno hotel ostati kul permisiven zaveznik otrok, za njihovim hrbtom pa bo pri vodstvu šole lobiral proti maturantskim izletom. Se že dogaja.

Indija Koromandija

Kaj danes pričakujejo od šole, so mnogi že razkrili na družbenih omrežjih, ko so 1. septembra naokoli širili naslednjo misel: »Naj bo na otroških obrazih vse šolsko leto le nasmeh.«
Jasno, v prvi vrsti se je nanašala na obvezno nošenje mask, a nosi močan podton, ki je zelo v duhu časa, ko je vse neprijetno postalo nebodigatreba in škodljivo. Otroci se morajo vseh devet in več let samo smejati, šola pa mora postati kraj bleščičastih samorogov in učiteljic, oblečenih v dobre vile, ki med učence trosijo sončne žarke, nekritične pohvale in kupe rožnate sladkorne pene. Šole morajo postati mehki puhasti kokoni, v katerih bo ekološka kvinoja za malico posoljena s himalajsko soljo, starši pa lahko kadarkoli vdrejo v zbornico z odvetnikom.

Generacija patoloških narcisov

Šoli, ki sem jo kot pripadnik prve nepionirske generacije začel obiskovati leta 1991, sam zamerim predvsem to, da mi je preveč časa in pozornosti požrla z ukvarjanjem z rečmi, ki mi nikoli kasneje niso prišle prav. Znati smo morali vse o mitohondrijih, nihče od nas pa ne zna izpolniti dohodninske napovedi. Matematične funkcije so nam žrle živce, danes pa dvomestne številke seštevamo s kalkulatorji na telefonih. Nikoli se ni zgodilo, da bi me kdo zbudil sredi noči in vprašal, koliko je šest krat osem. A šola pač ni ruski bife, pri katerem si vzameš zgolj tisto, kar ti je všeč.
Od moje generacije, generacije patoloških narcisov, ki vzgaja patološke narcise, ne pričakujem prav veliko. Otrokom pa želim, da iz šolskih let, ki so pred njimi, odnesejo čim več. Za vsak primer, če se slučajno kdaj izkaže, da niso dovolj fotogenični za Instagram.

NAROČI SE
#vzgoja #šolstvo #otroci
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke