Dr. Dimitrij Rupel v svoji novi knjigi Voditelji Slovenije: Pučnik, Kučan, Drnovšek, Janša opisuje ljudi, ki so bistveno in usodno zaznamovali slovensko politično, kulturno in gospodarsko življenje po koncu hladne vojne in vsak po svoje, vendar odločilno prispevali k ustanovitvi slovenske narodne države.

Četverico politikov, o katerih piše, Rupel pozna od blizu. Njegova pričevanja o njihovih ravnanjih, razičnih profilih, strategijah, motivih in programih v prelomnih trenutkih so zato analitična in hkrati osebna. Portreti voditeljev se izrisujejo v dialogu z avtorjem, ki med drugim pravi, da njihovo delovanje v slovenski državi ni bilo komorno muziciranje kvarteta, ampak bojevanje med različnimi glasbili.

Dr. Dimitrij Rupel (1946) je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktoriral iz sociologije leta 1976 na Brandeis University v ameriškem Bostonu. Leta 1992 je postal redni profesor Univerze v Ljubljani. Bil je med ustanovitelji Nove revije in njen odgovorni urednik. Leta 1989 je postal predsednik Slovenske demokratične zveze (SDZ) in podpredsednik Demokratične opozicije Slovenije (DEMOS), nato prvi zunanji minister. V prvi polovici leta 2008 je predsedoval Svetu za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC) Evropske unije. Je tudi avtor mnogih leposlovnih del. Slovensko osamosvojitev in njene implikacije je opisal v več knjigah, med katerimi omenimo samo novejše kot Železo in žamet (2017), Bomo Prusi ali Rusi? (2018), Podobe iz resničnosti (2022) in Pomen osamosvojitve (2023).

Dimitrij Rupel: Voditelji Slovenije | Janez Janša

Obdobje tretje vlade Janeza Janše (2020–2022) je bilo eno najbolj nemirnih v slovenski zgodovini: zaradi polemik, v katerih so novinarji (RTV, STA) na različne načine pretiravali s svojo ogroženostjo, zaradi evropske odmevnosti v času že drugega slovenskega predsedovanja Evropskemu svetu pa tudi zaradi kovida in vojne v Ukrajini. Opozicija, ki ni mogla prenesti, da ni na oblasti, je organizirala tedenske proteste, predvsem pa si je s tem zagotavljala veliko publiciteto.

Slovenija (to potrjuje Vaclav Havel) menda ni popolna izjema, ko gre za medijske napade na politike, ki so povezani z osamosvojitvijo. Gre za razmere, v katerih so mediji omrežili ves politični prostor in prodrli v vse nekoč zavarovane, tudi zasebne kotičke. Poleg medijev, med katerimi so največ dosegli elektronski, so tu še družbena omrežja, ki jih Janez Janša obvlada, odkar so se pojavila (po letu 2004). Najbolj podivjali so medijski obračuni v ZDA pa tudi v Veliki Britaniji in Bruslju.  

* * *

Januarja 2019 sem objavil tekst z naslovom Janševo poročilo: 

Pred nekaj dnevi je Janez Janša objavil zanimiv, po mnenju pisca teh vrstic pa tudi prodorno knjižico z naslovom Prvorazredni. Sistem za lažno elito. Spis se začne s štirimi stavki, ki bi lahko povzročili nesporazum: “V Sloveniji je vzpostavljen sistem, ki služi predvsem eliti. Samoizbrani, samooklicani eliti. Prvorazrednim. Ti za ohranjanje oblasti, svojih statusov in privilegijev uporabljajo vsa sredstva.”

Po naslovu in prvem stavku bi nemara kdo sklepal, da avtor zavrača elite. Kljub pojasnilu, ki sledi — da gre za “samoizbrane, samooklicane” elite —, vendar ostaja nekaj vprašanj. Elita je seveda skupina izbrancev, Janša pa po vsem videzu govori o političnih oz. vladajočih skupinah, ki niso bile izbrane oz. izvoljene na primeren ali upravičen način. Razlage primernosti in upravičenosti izbirnih postopkov se lahko razlikujejo, v demokraciji pa naj bi bili ti postopki praviloma formalizirani, zakoniti; temeljili naj bi na upoštevanju sposobnosti in dosežkov in seveda na enakopravnosti. V slovenščini in sploh na Slovenskem — najbrž pa še marsikje, predvsem v nekdanjih socialističnih deželah — je še vedno precej nesporazumov o enakopravnosti. Gre za izenačevanje/mešanje pojmov enakopravnosti in enakosti. Enakopravnost pomeni enakost pravic, npr. enakost pred zakonom. Slovenska ustava (v 7. členu) govori o enakopravnosti verskih skupnosti, kar seveda ne pomeni, da so verske skupnosti enake, ampak da imajo enake pravice v odnosu do sodišč, šol in oblasti. V Sloveniji se tu pa tam, pravzaprav vse pogosteje uveljavlja pojmovanje enakopravnosti kot splošne enakosti, tj. egalitarnosti, ki bi jo nemara lahko prevedli kot vsesplošno zamenljivost, nadomestljivost in malomarnost, kar pomeni, da lahko v družbi uspeva in celo vlada kdorkoli.

Janša omenja dr. Jordana Petersona. Ob njegovem obisku v Ljubljani (18. novembra 2018) naj bi “bila nervoza prvorazrednih očitna, kajti Peterson (po Janševem mnenju) na razumljiv, ‘populističen’ način zagovarja ravno tisto normalnost in tiste logične, naravne, zdravorazumske poglede na svet, ki jih ofenziva kulturnega marksizma preko ‘politične korektnosti’ skuša iztrebiti.” 

Peterson je pritegnil tudi pozornost pisca teh vrstic: v pogovoru za televizijsko oddajo Studio City je na vprašanje Špele Kožar o enakih plačah za moške in ženske (“Ali ne bi bilo prav, če bi imela vaša kolegica na univerzi enako plačo kot vi?”) odgovoril: “Kaj pa, če ima manj objavljenih člankov? Ali slabše učne rezultate?”

Ponekod namesto enakopravnosti poudarjajo socialno enakost, ki pomeni konkretno zahtevo po odpravi družbenih razredov, kast in meja med njimi; po odpravi diskriminacije, ki zadeva osebno istovetnost (spol, poreklo, rasa, premoženje, jezik, vera …). Vendar Janša, ko razpravlja o lustraciji, navaja dve desetletji stari nastop takratnega predsednika ustavnega sodišča Petra Jambreka, v katerem je “predlagal uvedbo pozitivne diskriminacije namesto lustracije. Tak pristop bi naj omogočil odprt sistem, v katerem se napreduje na podlagi meritokracije oziroma sposobnosti in kjer ima ob enakih pogojih prednost nov kandidat.”

Janša pravilno ugotavlja, da se Jambrekovo priporočilo ni obneslo, in — implicitno — dokazuje, da se na Slovenskem namesto pozitivne diskriminacije uveljavlja lustracija, vendar ne tista, ki je bila predmet Jambrekovega govora. Namesto da bi lustracija — podobno kot v nekaterih drugih bivših socialističnih deželah — kaznovala tiste, ki so se nekoč prekršili zoper človekove pravice in vsako mogočo enakopravnost; namesto da bi zajela nekdanje vodilne partijske funkcionarje in udbovce, zajema generacijo, skupine in osebnosti, ki so ustanavljale slovensko državo in uvajale demokracijo. Tisti, ki so slovenske spremembe, državo in demokracijo zaustavljali, izvajajo lustracijo nad tistimi, ki so ustanavljali državo, uvajali demokracijo in dosegli zgodovinske spremembe.

Janša skupine in posameznike, ki so se po krivici oz. nezasluženo dokopali do politične oblasti, imenuje “prvorazredne” in “ajatole”. Drugi izraz je duhovit, posrečen in resničen, naziv “prvorazredni” pa zavaja. Če so tam, kjer so, po krivici in brez ustreznih kvalifikacij, jih pravzaprav ne bi smeli imenovati “prvorazredne”, saj gre v resnici in običajno za tretjerazredne ljudi. Prav tako je skoraj nepošteno osebe in skupine, ki so v Sloveniji ostale praznih rok, imenovati drugorazredne, saj gre največkrat za pametne, poštene in zveste ljudi. Janševo sporočilo je seveda utemeljeno in resnično.

Najresneje je treba upoštevati tiste dele Janševega poročila, ki govorijo: o demografskem pomanjkanju in migrantskih pritiskih, o razraščanju birokracije (20.000 zakonov in vladnih uredb), o neudeležbi na volitvah, ki je odpor zoper nenaravni tok stvari; o alarmantni nevarnosti zavračanja zasebnega šolstva, zasebnega zdravstva in sploh zasebne pobude; o zapravljanju mladih talentov, o padanju BDP po letu 2008, o okorni politiki do Hrvaške, o imuniteti negativne elite pred kazenskim pregonom, o sovraštvu in predsodkih do “osamosvojitvene navlake”, o kaotičnem vedenju ministrov in ministric na sejah sveta za nacionalno varnost, o uporabi novinarstva za interese ajatol, o neobčutljivosti političnih oblasti za bančne mahinacije in malverzacije in o spirali levičarskega radikalizma. Jedro Janševega poročila je seveda kritika negativne elite oz. oblasti samozvancev.

Po branju poučnega in duhovitega poročila si bralec seveda postavi vprašanje: zakaj težavnih in tako rekoč sramotnih slovenskih razmer ni mogoče odpraviti? Kako to, da se pametni in pošteni ljudje umikajo v drugorazrednost (kot njihov položaj označuje Janša), in kako to, da v Sloveniji ni mogoče doseči rednih menjav oblasti? Janša ugotavlja, da so se nasprotniki slovenskega materialnega in kulturnega preboja odlično organizirali in da večine državljanov njihovo ravnanje preveč ne moti. Upajmo, da bo Janševemu lucidnemu poročilu in nekaterim (samo)kritičnim opazkam na račun naivne dobronamernosti ytako imenovane desne sredine sledil nov in celovit nacionalni program, ki bo pritegnil večino, kot jo je pred tridesetimi leti.  

* * *

Z vso ognjevitostjo je aprila 2022 oblast v Sloveniji prevzelo Gibanje Svoboda Roberta Goloba. Razlaga njegovega uspeha, ki se je ponovila po dvoboju med kandidatoma za predsednika/predsednico republike, pravi, da je šlo za glasovanje proti Janši. Iz idola leta 1988 je Janez Janša v tridesetih letih — vendar precej po nedolžnem — postal tarča sovraštva, posmeha in zaničevanja. To velikansko spremembo je seveda treba podrobneje predstaviti in razložiti.

Tarča zaničevanja

Janez Janša je pogumen, domiseln, celo duhovit človek, ni pa dovolj obziren in taktičen, da se ne bi zapletel v spore, med katerimi so bili nekateri škodljivi, če ne celo usodni zanj. Tako se je v Bruslju spopadel z nizozemsko poslanko v Evropskem parlamentu. Konec novembra 2021 sem si v zvezi s tem zapisal naslednje opazke:

K norostim in mazaštvu slovenske politične jeseni seveda spada tudi poročilo komisije poslancev Evropskega parlamenta pod vodstvom Sophie in’t Veld. Poročilo med drugim vsebuje naslednje ugotovitve:

“Gre za stalno, zelo sovražno retoriko v medijih in pri novinarjih, predvsem vladnih uradnikov proti neodvisnim medijem, ki so kritični do vlade; vsi so poudarili ekstremno polarizacijo v javnih razpravah; sogovorniki so se strinjali, da so slovenski mediji polarizirani levo/desno in da bi bilo treba posodobiti obstoječo zakonodajo o medijih, da bi omogočala več transparentnosti glede financiranja medijev in zagotovila varovalke proti političnemu vmešavanju v medije. Obžalovali so napade na novinarje, sovražni govor in zlorabo družabnih platform, posebej od predstavnikov vlade proti novinarjem; delegacija je izrazila globoko zaskrbljenost glede vzdušja sovraštva, nezaupanja in globoke polarizacije v Sloveniji. Mnogi sogovorniki so izrazili zaskrbljenost ali opisovali pritiske vlade na javne ustanove in na medije, vključno s kampanjami blatenja, obrekovanja, kriminalističnimi preiskavami kot tudi strateškimi tožbami proti udeležencem javnih nastopov.”

V poročilu in v izjavah (predvsem levih) politikov je govor o nezaupanju. Večina sogovornikov gospe Veldove govori o nezaupanju do vlade. Če za trenutek zanemarimo okoliščino, da gre za nezaupanje opozicije, ki je po definiciji odgovorna za nezaupanje do vlade, in če pozabimo, da ima aktualna opozicija (ki je vladala večino časa po letu 1990) neprimerno več medijskih/propagandnih vzvodov kot vlada … je treba spomniti na banalno in splošno pravilo modernih družb: zaupanje je dobro, toda kontrola je še boljša. Poročilo ad hoc skupine Evropskega parlamenta je — najbrž zato, ker kljub drugačnemu pričakovanju, ki ga je spodbudila slovenska opozicija, pri vladi ni našla velikih napak — precej splošno in abstraktno. Poročilo — v duhu “postmodernistične” teorije o resnici in učinku — ne dokazuje konkretnih napak ali zmot in ne ločuje med govoricami in dejstvi. Omenja zadevo s STA, vendar njenih pritožb in pritožb levice ne sooča in ne primerja s stališči financerjev. Pravzaprav se nihče ne sprašuje o dejstvu, da gre v bistvu za državno agencijo, ki strateški položaj na medijskem prizorišču izkorišča za dodatne zaslužke na trgu. V poročilu zaman iščemo argumente, ki bi pojasnjevali vladne odločitve v imenu davkoplačevalcev.

Verjetno in mogoče so nekatere evropske družbe manj sprte kot slovenska, toda razumevanje med različnimi ljudmi, poklici, sloji … je v bistvu pogojeno z ravnotežjem. V Sloveniji je politična moč zaradi hipotek iz preteklosti zelo neenakomerno razporejena; in aktualna opozicija bolj kot zaradi skrbi za javno korist nasprotuje vladi zato, ker vlade ne vodi ona in ker (češ da) je oblasti navajena. Gre za abstinenčni sindrom, ki je v slovenskih razmerah dosegel nesluteno ostrino. Glavna — in ne dovolj razumljena (ne dovolj razložena?) — resnica je pač ta, da se opozicija obnaša kot vlada, ta pa kot opozicija. Bistvo aktualne slovenske politične situacije je, da opozicija vladi ne dovoli vladati. Pri tem ni pozorna na besedišče: ni važno, ali je res, važno je, da učinkuje. Povezava opozicijske politike in proticepilske norosti pove vse.