Pred meseci sta novo vodstvo in nov nadzorni organ RTV Slovenija napovedala radikalne spremembe. Po prvih javnih reakcijah na predvideno rezanje proračuna in zapiranje določenih produkcijskih enot je postalo očitno, da so ti pogledi neustrezni — ali pa da so nekateri posamezniki na neustreznih pozicijah.
Toda ko se je prvi val ogorčenja zaposlenih, pa tudi mnogih zunaj RTV polegel, je bilo pričakovati razumnejše premike. Vmes se je zaključila tudi javna razprava o predlogu medijskega zakona — ne pa razprava o vlogi in delovanju RTV Slovenija.
V poplavi referendumov bi pričakovala tudi referendum na to temo. Treba se bo odločiti, ali državljanke in državljani rabimo RTV. Sama sem prepričana, da je obstoj nacionalke eden od pogojev za demokracijo. A z odločitvijo, da RTV potrebujemo, bi se po mojem šele odprla razprava, kakšno si želimo in kakšno si kot država sploh lahko privoščimo.
Denar ni pogoj za vse
RTV Slovenija doživlja linče z vseh strani. Nacionalka je kot institucija plen oblasti, obenem pa glede na število zaposlenih poka po šivih. Seveda bi morala biti več kot samo nebodigatreba. V poplavi pristranskih, neverodostojnih, senzacionalističnih in bizarnih novic na vseh možnih portalih bi lahko bila branik pred medijskim smetiščem.
Ključni za medije sta nepristranskost in verodostojnost. Zato rabi RTV ustrezna sredstva, ki ji bodo omogočila pogoje za spodobno in kakovostno delo.
Toda denar ni edini pogoj za verodostojnost. Niti za kakovost in resnicoljubnost. Tako kot tudi zapisana poklicna pravila in načela novinarske etike sama po sebi niso zadosten pogoj za ustrezno ravnanje neke institucije.
Res pa je tudi, da Pravilnik o poklicnih standardih, sprejet pred štiriindvajsetimi leti (junija 2000), zveni arhaično in ne odslikava duha trenutnega medijskega okolja. Še tem bolj bizarno je, da je v Pravilniku sicer zapisano, da bodo etična pravila dopolnjevali in popravljali — kar pa jim v več kot dveh desetletjih še ni uspelo.
Preprosta zadeva
Novinarska etika je precej preprosta zadeva. Novinarska etika se ne spreminja z vlado, niti s starostjo zaposlenih, niti s tehnološkimi spremembami. Kar razumemo kot pravično in resnično danes, bi moralo biti pravično in resnično že vsa desetletja nazaj.
Res pa je, da se spreminjajo razmere in okoliščine, v katerih ustvarjalci medijskih vsebin delujejo. Nepristranskost, neodvisnost, poštenost in resnicoljubnost so etične kategorije, ne raztegljivi pojmi, in jih posameznik načeloma zlahka razume. Res pa je, da okoliščine vodijo v skušnjave. Zato je moralnih dilem več kot v preteklosti.
Redka dobrina
V teh dneh je generalni direktor BBC Tim Davie pred poslanci zagovarjal nepristranskost pri poročanju. Očitali so mu, da pristranskost načenja zaupanje v BBC. Kot direktor je institucijo branil in opozarjal, da so še posebej pozorni na to, saj so osrednji medij, ki ne želi spodbujati polarizacije družbe.
Drži, da je treba biti pri poročanju konzervativen in objaviti samo tisto, za kar obstajajo dokaze. In tudi, da se je treba izogibati sočnim opisom, če se želiš držati dejstev.
Razprava o verodostojnosti osrednjega javnega medija je v vsaki družbi pomembna. Toda za odgovorno razpravo je treba imeti neodvisno medijsko hišo in modre politike. To dvoje pa je redka dobrina.