Saj sem vajen zgodnjega vstajanja, ampak prejšnji petek je budilka zvonila še pol ure prej kot običajno. Temu primerno zaliman sem se opotekal proti kolodvoru, kjer sem lovil vlak za Maribor. Ustavil sem se na bencinski črpalki, ki je bila v danem trenutku najbolj priročna štacuna, da se založim s cigareti in časopisi.

Za šalterjem je bil mlad fant v Petrolovi uniformi. Najprej sploh nisem bil pozoren nanj, a ko sem brskal po nahrbtniku za denarnico, sem opazil, da se mi smehlja. Smehlja ali nasmiha, kdo bi vedel. Neka hecna kombinacija prijaznosti, odsotnosti in blage zafrkancije. Vrnem mu nekaj nasmehu podobnega in vprašujoče pokimam.

On pa se za trenutek zresni in vpraša: “A boste mal popokal?”

Kaj? Prosim?

Kot ta stvar pač poklja

Vprašanje je bilo vsaj nenavadno, če že ne čudaško. A ko sem spustil pogled, sem dojel, kaj sprašuje. Fant je v rokah držal plastični ovoj — tisto zadevo z mehurčki — in jo nežno stiskal, da je pokljalo. Kot ta stvar pač poklja.

In kar naenkrat je bizarno vprašanje postalo uvod v mini gledališki prizor, kot naročen za petkovo jutro. Plastiko sem hvaležno sprejel, jo malo popokal in mu jo vrnil.

“Ti si pa že nekaj časa tu?”

Prikimal je, spet s tistim rahlo odsotnim nasmeškom, in rekel: “O, ja. To pa ja.”

Ko sva si zaželela srečo, sem se jaz odpravil lovit vlak, on pa je — upam — kmalu padel v posteljo.

Simpatična podoba izmozganosti

Že dolgo nisem srečal tako prijazne in simpatične podobe izmozganosti. V resnici ne vem, kaj pomeni imeti nočno na edini štiriindvajseturni pumpi v centru Ljubljane. In to sredi veselega decembra. Lahko si pa predstavljam. Kakšne so posledice, sem pravkar videl. Na koncu se samo še smehljaš in pokaš plastične mehurčke. In če ti ob tem še uspe biti prijazen — potem res kapo dol. Število kretenov, ki ti je minulo noč hote ali nehote grenilo življenje, je zagotovo konkretno.

Z veselim decembrom je pač tako: eni veseljačijo, drugi pa ravno takrat najbolj trdo delajo. Nekateri poklici pač imajo drugačno logiko in nenavadne urnike. S tem ni nič narobe, dokler gre za svobodno odločitev in ne za nekaj, v kar bi bili prisiljeni.

Ne vem, kako je s fantom s plastičnimi mehurčki. Lahko samo upam, da mu je njegova nočna izmena prinesla tudi kaj dobrega. Recimo obilo dobro plačanih nadur in miren petek.

Jože, požen!

Ampak za zdaj dovolj o njem. Kar me muči, je sam veseli december. Že nekaj let in že večkrat sem se poigraval z drzno, da ne rečem radikalno idejo: kaj bi se zgodilo, če bi veseli december v obliki, ki ga poznamo, preprosto ukinili?

Spomnimo se prvega leta epidemije. Zaprti smo bili med štiri stene. Zdelo se je, da prazniki — vsaj v spektakularni verziji — nimajo smisla. Kaj pa, če bi jih res doživeli in preživeli v intimnem krogu? Brez vse te zabavljaške in potrošniške galame? Seveda ni šlo. Telovadili smo do onemoglosti, da je december zadostil vsaj osnovnim pogojem predpisane veselosti.

Potem se je začela vojna v Ukrajini. Ko je prišel dvanajsti mesec, smo se na prizore tragedij in trpljenja že navadili. Toda v zraku je že bil strah pred energetsko krizo. Kaj pa, če bi letos malo manj osvetljevali mesta? Baje je s štromom in plinom neka frka? Pa spet: jok brate, odpade! Jože, požen, mi smo pripravljen! In so spet harale lučke, kot da ni nič.

Resnična in razvedrilna municija

In letos? Bomo spričo grozljivih številk mrtvih otrok v Gazi kaj manj pokali s petardami, raketami in ostalo razvedrilno municijo? Seveda ne. Če s tem nismo imeli težav takrat, ko je bila vojna v Bosni, tako rekoč na našem pragu, zakaj bi jih imeli sedaj?

Pa da ne zapadem v moraliziranje: radi govorimo, da je konec leta čas premisleka, v resnici pa je čas pozabe — in pozabo potrebujemo. Tako kot plastične ovoje z mehurčki. Brez njih življenje hitro postane nevzdržno.

Je pa ta december vendarle nekaj posebnega. V ta čudoviti adventni čas lučk in kuhanega vina je letos na velika vrata prikorakal Shane MacGowan in ... — umrl.

Tobogan irskega svetobolja

Ni bilo druge, kot da Shane umre decembra. Vedno je bil mojster pozabe. Obstaja pa še en, še pomembnejši razlog: Shane MacGowan je avtor najlepše božične pesmi. Konkurenca je sicer huda. V gomili kiča se skriva ogromno biserov, toda njegova Fairytale of New York je razred zase. Zabrundajte si verze: “The boys of the NYPD choir were singing ‘Galway Bay’/And the bells were ringing out for Christmas day.” Ne boste se jih znebili cel teden. Pa ne zato, ker bi bila melodija ceneno nalezljiva, ampak zato, ker je čudovita.

A kot rečeno, konkurenca je huda. V čem je torej izjemnost Shaneove božične pravljice?

Verjetno v tem, da ni pravljica. Prazničnega časa ne slika v krasnih barvah reklamnih panojev, ampak v sivih odtenkih najbolj zanikrnih predelov New Yorka. In da ljubezenska zgodba, ki jo poje mlad par, bolj kot po pomarančah in cimetu diši po politem pivu. Od uvodnega “I love you” do trenutka, ko mu ona zapoje: “You scumbag, you maggot/You cheap lousy faggot/Happy Christmas your arse/I pray God it’s our last!”

In potem spet nazaj po toboganu irskega svetobolja, ki mu vse druge otožnosti tega sveta ne sežejo niti do gležnjev.

Naš zadnji božič

Kdo, če ne Shane MacGowan, bi si v božično pesem drznil vtakniti takšne verze? Nihče. Vse druge božične pesmi praznični čas opevajo v njegovi izjemnosti. Shane pa na to finto ne pade. Shane poje o življenju. Naj se ljubiva ali sovraživa, naj bo december ali katerikoli prekleti mesec, drug brez drugega ne moreva, drug brez drugega ne bova preživela. To je najina ljubezen, najin blagoslov in najino prekletstvo. To je življenje. In pesmi, ki znajo življenje ujeti v verze in melodijo, so največje.

Nekoč bo za vsakogar od nas prišel zadnji božič. Zvonovi bodo zvonili, fant na Petrolovi pumpi bo pokljal plastične mehurčke, Shane pa si bo v nebesih natočil še en kozarec viskija. “Happy christmas, you arse!” Do konca časov bomo peli tvojo božično pesem, ki je najlepša od vseh. Pa četudi si jo sam sovražil.