V času vse večjih in vse bolj očitnih družbenih neenakosti — in pred praznikom dela, ki bo čez par dni —, je prav, da se ozremo na lastno mater državo in se vprašamo, ali Slovenija resnično zagotavlja enake priložnosti za vse državljane? Ali pa je v treh desetletjih in nekaj postala dežela privilegiranih? Nekaterih, seveda.

Najprej naj bo jasno, da privilegirani živijo v vseh državah sveta. Ni Indije Koromandije, kjer bi bilo za vse poskrbljeno enako in pravično. Celo v Severni Koreji so določenih privilegijev deležni vsaj nekateri okrog Kim Džong Una, ne samo njegova družina.

Ko govorim o privilegijih, ti niso omejeni samo na ekonomske ugodnosti, ampak vključujejo tudi politični vpliv, dostop do različnih virov, presedanje z enega vplivnega stolčka na drugega, priložnosti za napredovanje in splošno družbeno klimo.

Maska normalnosti

Če vprašate neznanca na ulici, vam bo povedal, da se v Sloveniji zagotovo soočamo s številnimi izzivi, ki razkrivajo neenakosti med državljani in poudarjajo razlike v privilegijih. Da živimo v sistemu, kjer se določene ugodnosti prenašajo skozi nevidne niti mrež, ki so jih stkale generacije privilegiranih.

Če pa boste boste vprašali nekoga, ki privilegije uživa, vam bo zatrdil, da je Slovenija krasen primer demokracije, kjer imamo vsi enake možnosti. Da imata poštenje in integriteta pri nas domovinsko pravico. In da je res privilegiranih zelo malo.

Privilegiji v Sloveniji v določenih krogih nosijo masko normalnosti. Skriti so za fasado samoumevnosti tistih, ki jih pričakujejo v svojem družbenem in poklicnem okolju. Nevidni so kot dih tistih na vrhu, ki z lahkoto zanikajo njihov obstoj. Ti ljudje nimajo težav z izbiro zdravnika in ne poznajo čakalnih vrst. Prednostno si znajo hitro urediti tako rekoč karkoli.

Za tiste, ki tega privilegija nimajo, pa ta ista prednost predstavlja oviro in manifestacijo neenakosti. To poglablja občutke nepravičnosti in marginalizacije. Običajni ljudje živijo na tleh realnosti in pripovedujejo zgodbe o izgubljenih sanjah in zaprtih vratih priložnosti. Ta se prepogosto odpirajo samo izbranim. 

Barve privilegijev

Če boste pri vprašanju privilegiranosti naleteli na človeka, ki stojita na nasprotnih političnih polih, bo njun odgovor skoraj gotovo odvisen od tega, katera politična barva je na oblasti. Vladajoče stranke krojijo percepcijo privilegija. Ko vladajo bolj črni, njihovi privrženci vidijo zlato dobo poštenja. Ko vladajo bolj rdeči, pa se vloge zamenjajo. Spremeni se tudi pogled volilcev na to temo. Oblast se spremeni, igra pa ostane ista.

Eden od očitnih pokazateljev neenakosti je politični vpliv. Številni dokazi kažejo na tesne povezave med politično elito in vplivnimi posamezniki v gospodarstvu ter drugih sektorjih. Zato je povsem upravičeno vprašanje, ali so odločitve vpletenih v to sprego sprejete v interesu javnosti — kar bi moral biti ultimativni cilj — ali pa se to dogaja zgolj v korist ozkih interesnih skupin? Torej tistega politika ali politične skupine oz. tistega gospodarstvenika in njegovega podjetja, ki je del te mreže.

Srednji sloj se krči

Poleg političnega vpliva se vse bolj očitne neenakosti kažejo tudi v ekonomskih razmerjih. Razlike v dohodkih med bogatimi in revnimi se povečujejo. Srednji sloj se krči in išče svoje priložnosti, ki pa so vse redkejše. Pomanjkanje dostopnih stanovanj, visoki življenjski stroški, omejene možnosti za karierno napredovanje, to so samo nekateri od izzivov, s katerimi se soočajo številni neprivilegirani.

Pomembno je poudariti tudi vpliv družbenih mrež in povezav pri določanju posameznikovega položaja v družbi. Tisti, ki imajo dostop do vplivnih, lažje pridejo do službe, dobre poslovne priložnosti in drugih koristi. Drugim pa je vse to veliko težje dostopno. Največkrat do tega sploh ne pridejo nikoli.

Naša ljuba Slovenija je pogosto predstavljena kot država relativne blaginje in relativno majhnih družbenih razlik. Manjših, kot jih lahko vidimo v bogatih državah. In kot dežela stabilnosti.

A neglede na to — in prav zato — ne moremo in ne smemo zanikati, da obstajajo strukturne neenakosti, ki vplivajo na kakovost življenja mnogih prebivalcev. Kot družba bi morali stopiti skupaj za večjo enakost. Za več pravičnosti in priložnosti za vse. Ne samo za izbrane.

Do zmage

Privilegije pogosto vidimo in presojamo skozi bogastvo. Naša percepcija bogatih je izkrivljena. Pohabili so jo prav privilegiji in z njimi povezane lumparije. Zato je bogastvo pri nas še vedno obsojanja vredno, bogati pa na sramotilnem stebru. Pozabili smo, da je biti bogat popolnoma okej. Želeti si moramo, da bi bili vsi vsaj blizu tega statusa. Biti bogat ni noben greh. S tem ni prav nič narobe.

Seveda pa so za tem pričakovanja, da je pot do bogastva poštena, posuta z istimi skalami, pastmi, ovirami in prepadi, ki so napoti tudi drugim. In da je bogastvo rezultat trdega dela, pameti in nepopustljivega boja za preživetje. Do zmage na cilju. 

Toda biti reven v tako bogati državi, kot je naša, mora biti svarilo. Pokazatelj, da sistem, ki tako rekoč ustavno obljublja priložnosti vsem, nekatere ljudi pušča zadaj. To mora biti opomin, da so družbena razmerja izkrivljena. Da so strukturne ovire, ki preprečujejo izhod iz revščine, prevelike. Da gospodarska rast in družbeni napredek ne koristita vsem enako. Da moramo kot družba nujno iskati načine, kako bolje porazdeliti bogastvo, ki ga skupaj ustvarjamo.

Takrat se bomo vsi počutili bolj privilegirane.