Vprašanje, kdo je napisal politični triler z zapeljivim naslovom Kdo je ubil SEKS — namreč “Slovensko evropsko konstruktivno stranko” — je skoraj tako intrigantno kot vprašanje, kdo se skriva za avtorjevim psevdonimom Andrej Capobianco. Gre za dolgoletnega uslužbenca institucij Evropske unije, ki je odraščal je v Rimu, kjer je obiskoval mednarodno angleško šolo, diplomiral iz ekonomije na univerzi La Sapienza in vzljubil nogomet. Čeprav že več let spet srečno živi v Sloveniji, slovensko slovnico iz strahospoštovanja še vika.

Kakorkoli: Lara Šmit, bivša teniška legenda in vodja novoustanovljene, hitro vzpenjajoče se stranke SEKS, pred začetkom volilne kampanje in ravno med tekmo Lige prvakov pade z balkona v središču Ljubljane. Naključje hoče, da sta jo prav na dan njene smrti — da bi zbrala dokaze o njeni domnevni nezvestobi — zasledujeta zasebna detektivka in mladi stažist. V pregretem političnem ozračju se s pomočjo veteranskega inšpektorja prebijata skozi labirint političnih in privatnih spletk. Kdo je ubil SEKS? je politični triler o slovenski politični in siceršnji majhnost, ki pa se noče sprevreči v moralko. Knjiga je izšla pri Beletrini v zbirki Žametna Beletrina.

Andrej Capobianco: Kdo je ubil SEKS?

Prispela sva pred blok. Televizijska ekipa je ravnokar zaključila snemanje prispevka. Obraz temnolaske, ki je v roki držala mikrofon, se mi je zdel znan.

“Gaja Groš, voditeljica popularne oddaje Brez dlake,” je rekla Fikačeva.

“Nisem vedel, da ji je tako ime,” sem priznal. “A je ne kličejo vsi …”

“Gigi,” me je dopolnila. “To je njeno umetniško ime.” Prečkala sva cesto. “Bolje, da naju ne opazijo ali celo posnamejo. Bova prej raje opravila neko drugo nalogo.”

Sledil sem ji do vhoda v salon Drobec zdravja. “Še zmeraj imajo vklopljen odzivnik,” mi je povedala. “Naredila se bova neumna in kar pozvonila pri Drobcu doma.” Pomežiknila mi je. “Bova rekla, da se hočeva naročiti na masažo in sva pač pritisnila na napačen zvonec.”

Na oba zvonca, tistega od salona in domačega, sva pozvonila trikrat. Odziva ni bilo, čeprav bi prisegel, da se je zavesa na oknu stanovanja rahlo zatresla.

Gigijina televizijska ekipa se je medtem odpeljala. Zamisel Fikačeve je bila enostavna: sestaviti seznam vseh prebivalcev bloka, v katerem je živela Lara Šmit, in zbrati informacije o tisti usodni noči. Z malo sreče bi lahko izvedela kaj, kar je policiji ušlo.

Poskušala je odpreti vhodna vrata stavbe, jaz sem fotografiral imena stanovalcev na zvoncih.

“Policista, novinarja ali radovedneža?” naju je ogovorila ženska, ki se nama je prikradla za hrbta.

“Zasebna detektiva,” ji je nepričakovano iskreno odgovorila Fikačeva. Kasneje mi je obrazložila, da se zdi ljudem to zanimivo in hkrati manj obremenjujoče kot beseda “policija”. Slednje se ustrašijo, zasebnemu detektivu pa bodo, mi je zagotovila, prej prišepnili kakšno čenčo, ki je policiji ne bi.

Ženska se je predstavila. “Lilijana Ropot Mačnik, upravnica bloka. Vsak mesec osebno prinesem račune. Vsi smo še v šoku.”

Očitno je bilo, da ji pogovor o Lari Šmit ni odveč. Ko je Fikačeva izvedela, da je policija še ni zaslišala, jo je povabila na kavo v bližnji bar. Sprva je veliko razpravljala o pokojni. Fikačevi je hitro postalo jasno, da o zasebnem življenju vodje SEKS-a in njenem možu ni vedela ničesar, kar ne bi pisalo v medijih. Pogovor je preusmerila na težavnost upravniškega posla, v upanju, da bi se najina sogovornica razgovorila o drugih stanovalcih bloka.

“Moj bratranec pravi, da se v vašem poklicu pogosto soočate s sosedskimi spori. Kakšne štorije mi je povedal …” je vrgla trnek.

Upravnica se je nasmehnila. “Res je. Tudi jaz imam veliko takih zgodbic. V bližnjem bloku, recimo, je en tip, ki …”

Vse je kazalo, da bo njena anekdota dolga in za naju povsem irelevantna; Fikačeva jo je takoj prekinila. “Kaj pa v tem bloku?” je vprašala. Lilijana Ropot Mačnik je otožno priznala, da blok, v katerem je živela Lara Šmit, ni problematičen. Šlo je za “dobro stoječe lastnike”, ki naj bi vsi bili “redni plačniki”. Spomnila se je le, da so pred dobrim letom nekomu ukradli kolo iz kletnega boksa. “Od takrat stanovalci kletna vrata striktno zaklepajo, čeprav vhodna občasno puščajo priprta,” nama je zaupala.

Fikačeva je poizvedela o morebitnih sporih med Šmitovo ali Fleischmanom z drugimi stanovalci. Upravnici je vloga priče, ki razpolaga z dragocenimi informacijami, očitno ugajala. Znižala je glas.

“Lara Šmit in njena soseda Vesna Gyerkoš sta se bockali glede rabe skupnih prostorov v šestem nadstropju. Šmitova me je enkrat poklicala, ker je Gyerkoševa na hodniku pustila božično drevesce, kar je predstavljalo požarno nevarnost. Njo pa je motila omarica za čevlje, ki jo je Šmitova postavila pred vhodna vrata.”

To dvoje se mi ni zdelo ravno vzrok za “smrtno” zamero, kar je ugotovila tudi upravnica. “Takih primerov v Ljubljani kar mrgoli.”

Izvedela sva, da sta se zakonca Lea in Tine Sorbač, ki sta živela v četrtem nadstropju, pritožila hišnemu svetu, da je Anže Majer, najstniški sin zgornjih sosedov, občasno prirejal žure, ki so trajali pozno v noč. “Skoraj vsakič, ko sta njegova starša v počitniški hišici na Cerkniškem jezeru,” je dodala. Pred leti se je nekaj stanovalcev pogosto pritoževalo nad obiskovalci dejavnosti v prvem nadstropju, kjer sta obratovala dermatološki studio Derma sana in odvetniška pisarna Šteglič.

Med pogovorom sem si ogledal fotografijo zvoncev, ki sem jo posnel maloprej. V oči mi je padlo, da je pri stanovanju v šestem nadstropju, kjer sta živela Šmitova in Fleischman, pisalo le “6A”. Tudi v drugem in tretjem nadstropju sta bila podobna primera.

Upravnico sem vprašal, ali stanovalci pogosto zahtevajo anonimnost.

Skomignila je z rameni. “Se zgodi. V tem bloku jih je več kot običajno. Vsak ima svoje razloge, sploh ni nujno, da gre za znane osebe, kot v primeru Šmitove. Nekateri ljudje pač cenijo zasebnost. Na primer gospod Bolezin v drugem nadstropju in …”

“Lojze Bolezin?” jo je presenečeno prekinila Fikačeva. “Mislila sem …”

“Vsi mislijo, da je že zdavnaj umrl. Stari udbovec ima sedemindevetdeset let,” je konspirativno prišepnila. “Nepokreten je in živi z oskrbnico, a še diha.”

“Se opravičujem, da sem vas prekinila,” je Fikačeva izrekla v upanju, da bo sogovornica razkrila kakšno zanimivo informacijo o Bolezinu ali drugih stanovalcih bloka.

Upravnica je odkimala. “Nič nič, to je to. Hotela sem pač izpostaviti še en primer želje po anonimnosti.”

Pogovor je zašel v slepo ulico. Poskusil sem z blefom. “Želel sem vzpostaviti kontakt s stanovalci v 3A,” sem izstrelil. Šlo je za še eno izmed stanovanj, katerega stanovalci niso bili navedeni na zvoncu. Fikačeva me je odobravajoče ošinila.

“3A, 3A … Ja, Komatarja in ženo je pa res težko dobiti,” je naposled bleknila.

“Komatarja?” sva v en glas izstrelila. Kapučino se mi je zaletel v grlu. Jovanov bivši sošolec, “kralj nastavljenih političnih afer”, kakor so ga imenovali nekateri desni portali, je stanoval v isti stavbi kot Lara Šmit! Nič čudnega, da smo ga opazili med ljudmi, ki so takoj po umoru pasli zijala pred blokom. Očitno se je tisti večer vračal domov, a začasno ni mogel noter.

V želji, da bi nama ugodila, je šla Lilijana Ropot Mačnik še korak dlje. “Ga nujno rabita?” je konspirativno vprašala. Fikačeva je molčala, jaz sem prikimal.

“Glejte, če ga morate nujno kontaktirati, vam lahko zaupam njegovo številko, vendar vas prosim, da ne razkrijete, da sem vam jo dala jaz.”

“Nič nujnega nimava,” je na moje presenečenje odgovorila Fikačeva. Upravnica je medtem številko že zapisala na papirnati serviet, ki ga je Fikačeva spravila v žep.

Nato se ji je začelo muditi, a je Fikačevi – če bi jo “še rabili” – pred odhodom ponudila vizitko. Komaj je čakala, da se bo lahko komu pohvalila, kako je detektivoma, ki preiskujeta primer Šmit, posredovala pomembne informacije.

Pričakoval sem, da bo Fikačeva nemudoma poklicala Komatarja, vendar je nepremično sedela in gledala na drugo stran parka. Skozi drevesa se je videl balkon, s katerega je padla Lara Šmit.

“Ga ne bova poklicala?” sem jo vzhičeno pobaral. “Komatarja, mislim …”

“Zakaj? Da ga vprašam, kaj je na večer umora počel pred svojim blokom?” mi je hladno odvrnila.

“Ampak Komatar …” sem naivno vztrajal.

“Glej, Rado, veš, kaj bi pomenilo, če bi bil Komatar res vpleten v zadevo Šmit?” Odgovor sem poznal, a sem raje molčal. “Da moliva nos v stvari, ki so precej nad tvo… najinim plačilnim rangom,” mi je pojasnila.

Zvenelo je pokroviteljsko, a je imela prav, še posebej ker sem za agencijo delal zastonj. Politična sled je bila nevarna in Komatar je bil edini, ki je dišal po njej.

“Misliš, da je dejstvo, da ‚mister globoka država‘ Danijel Komatar živi v istem bloku kot Lara Šmit, preveliko naključje, a ne?” Neodločno sem ji prikimal.

“Rado, nismo v New Yorku ali v tvojem Rimu. Poglej si te bloke. Če bi se potrudil in malo pobrskal po življenjih teh ljudi, bi vsakega stanovalca lahko v dveh potezah povezal z vsemi drugimi. Morda so bili sošolci ali pa so sošolci njihovi otroci. Njihovi bratje so bili sodelavci. Tisti tam gor je nekaj zrihtal tistemu tam dol in zdaj mu ta dolguje uslugo. Včasih za povezave še sami ne vedo. Sestrična enega izmed njih je spala z nečakom od drugega. Temu lahko rečeš povezana skupnost ali incestuozna mafija.”

Vstala je in se odpravila proti ulici, kjer sva parkirala avto. “Trenutno me bolj zanima, kaj se dogaja z Drobcem. Je možno, da je bil res ljubimec Lare Šmit? Zakaj je po njeni smrti zaprl masažni studio? Je bil med umorom res na džogingu? Po pravici povedano – zanima me tudi Fleischman. Zakaj nas je naplahtal, da bo tisto noč prespal v Trstu? Kje je bil v času umora? Upam, da nama bo Morelli danes popoldne kaj razjasnil.”

Pozno popoldne sva imela z inšpektorjem zmenek za izmenjavo informacij.

Ni me prepričala. “Ampak se ti ne zdi, da bi informacija o Komatarju lahko predstavljala pomemben pogajalski adut za najino srečanje z Morellijem?”

Zamahnila je z roko. “Ah, policija je prav gotovo že obdelala vse stanovalce bloka. Čeprav se te stvari včasih res odvijajo počasneje kot v detektivkah.” Iz žepa je izvlekla telefon in serviet s Komatarjevo številko. Bil sem popolnoma zmeden; ravnokar me je uspešno preonegavila, da bi ga bilo najbolje pustiti pri miru.

Podvizala se je v park. Prvih besed, ki jih je izmenjala s Komatarjem, nisem slišal.

“Ne, ne poznava se … motite se,” je bil prvi stavek, ki sem ga ujel, ko sem jo dohitel. Sledilo je nekaj sekund tišine. “Stanujete v stavbi, v kateri je živela gospa Šmit, rada bi se pogovorila z vami …” Na njegov naslednji stavek je odgovorila samo z “ne”. Nato je očitno prekinil zvezo. Nekaj hipov ni trznila, potem je odkimala z glavo.

“Kaj je rekel?” sem neučakano vprašal.

“Trdi, da s tem blokom nima nič. Vprašal je, če je to policija. Ko sem priznala, da ni, se je zahvalil za klic in prekinil zvezo. Njegove zadnje besede so bile: “Ne izgubljam časa z amaterji.”