Te dni sem se sestala z ugledno slovensko humanitarno in dobrodelno organizacijo, da bi se s pristojnimi pogovorila o pomoči, ki smo jo v neki zasebni iniciativi pripravljeni zagotoviti za nadarjene otroke. Za tiste, ki jim starši zaradi socialnih stisk ne zmorejo plačati vaj, treningov, učiteljev, mentorjev, da bi jim pri razvoju talenta lahko strokovno pomagali.

Povedali so mi, da imajo poseben steber pomoči za takšne otroke že organiziran. Tako za šport kot za glasbo — drugih talentov pa ne zmorejo podpreti.

So pa dodali, da imamo s slovenskimi mladostniki mnogo globlji in resnejši problem, kot je razvoj talentov, in da tu res nujno potrebujemo hitro pomoč. Da je to še posebej izrazito po kovidu — tudi v svetu, ne samo pri nas — in prerašča v izjemno nevarno epidemijo.

Naraščajoče težave

Gre za naraščajoče duševne težave med otroki in mladostniki. Te se kažejo kot psihične stiske, zaradi katerih prihaja do samopoškodovanja, samomorov, bežanja od doma, anksioznosti, depresije, zapiranja vase, motenj hranjenja …

Stanje še dodatno poslabšujejo čezmerna uporaba digitalnih naprav, od katerih mladi postajajo odvisni, socialna in ekonomska nestabilnost, pa tudi izobraževalni pritiski v šolah. 

Tema ni nova. Nova je grozljiva dimenzija te epidemije, ki ogroža našo mladino na nacionalni ravni. Ne samo posameznike.

Duševno zdravje mladostnikov je pomemben pokazatelj duševnega zdravja odraslih. Če jih ne bomo zdravili — in predvsem preprečevali, da bi zbolevali —, lahko v prihodnje pričakujemo, da bomo bolna, slabo delujoča, nezadovoljna, depresivna družba. Duševno zdravje vseh je namreč temelj zdravja nasploh. Še potem temu sledijo tudi gospodarska stabilnost, družbena blaginja in kakovost življenja.

Pomen družine

Družina igra ključno vlogo pri oblikovanju duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Negativni vzorci doma — nasilje, zanemarjanje ali čustvena odtujenost — povečujejo tveganje za razvoj duševnih težav. Niti predstavljati si ne moremo, kaj vse se dogaja za vrati domov. Zgodbe so krute in težko dojemljive. Dogaja se tudi to, da se starši preprosto odrečejo otrokom, da odidejo v tujino in pustijo napol odrasle otroke same, brez sredstev za preživljanje. Ali da jih pripeljejo v Center za socialno delo in jih tam kar pustijo. Ker ne želijo več skrbeti zanje. Nepredstavljivo!

Razen tega starši niso zdravniki, da bi otrokom pomagali, ko je bolezen že tu. Nekateri starši bolezni niti ne (pre)poznajo. Nekateri jo celo zanikajo in je nočejo videti. Ali pa otroci sami svoje stiske skrivajo in se staršem ne zaupajo.

Tudi šola in vrstniki so pomembni dejavniki v življenju otrok in mladostnikov. Težave v šoli, težave pri prilagajanju, težave v socialnih interakcijah. Pa nesrečne ljubezni, nesoglasja med sošolci in nasilje Vse to je danes močan dejavnik. Tu je še povečan stres in pritiski, povezani z učnimi pričakovanji doma, z družbenimi normami, tehnološkim razvojem in drugimi dejavniki. Je sploh mogoče, da bi mladi to prenesli brez posledic?

Potem pa še travme

Pa to sploh še ni vse, kar teži naše mlade. Tu so še travmatske izkušnje kot recimo lanska povodenj. Kako naj mlad človek prenese dejstvo, da mu je voda odnesla dom? Da se je moral preseliti v začasno bivališče? Tako rekoč brez vsega, kar je pustil v hiši in ga je do sedaj opredeljevalo, mu pomagalo, da je gradil svojo osebnost?

Potem je tu še družinsko nasilje, zloraba ali izguba bližnjega, dednost in biološki dejavniki. Da ne pozabim na stigmo zaradi duševnih motenj in pomanjkanje dostopa do kakovostnih zdravstvenih storitev. Vse to pušča posledice na duševnem zdravju naših mladostnikov.

Izzivi in rešitve

Stanje v tem segmentu zdravstva je morda še bolj kritično od stanja v zdravstvu nasploh. Veliko je izzivov, delujočih rešitev pa ta hip zelo malo.

Nimamo recimo hitrega in enostavnega dostopa do specializirane zdravstvene oskrbe za duševne težave otrok in mladostnikov. To vključuje tako psihoterapevtske storitve kot tudi farmakološko zdravljenje, če je potrebno.

Nimamo niti celovitega nacionalnega podpornega programa, v katero bi bili vključeni različni podsistemi od zdravstva do izobraževanja in socialnega skrbstva in še kdo. Že same šole, ki so lahko vir duševnih stisk otrok, bi lahko odigrale pomembno vlogo pri prepoznavanju duševnih stisk otrok in bi lahko bile močna sistemska podpora. Seveda pa bi to zahtevalo ustrezno usposabljanje zaposlenih.

Toda učiteljev je vse manj. Tisti, ki ostajajo, pa so vse bolj obremenjeni, zato niso pripravljeni sprejemati dodatnih nalog. A že pogovori v okviru razrednih ur bi lahko bili zelo koristni.

Preventiva

Za zajezitev epidemije duševnih bolezni moramo nujno delovati preventivno. Potrebujemo več znanja o duševnem zdravju samem, o tehnikah obvladovanja stisk, stresa in pritiskov, o krepitvi socialnih veščin. Pa več telesne aktivnosti, zdrave prehrane, kakovostnega in rednega spanja bi tudi pozitivno vplivalo na zdravje naših naslednikov. 

Zdrav duh v zdravem telesu, smo govorili pred desetletji. Pregovor je skozi čas izginil iz našega besednjaka. Bolj kot kdajkoli prej bi ga morali ponovno uveljaviti. Kajti zdrav duh je zapustil telesa mladih — pa tudi mnogih starejših.