Odhod Fajonove z vrha Socialnih demokratov je bil pričakovan. Za nekatere že dlje, za druge krajši čas. Za nekatere pa že takoj od prihoda na čelo stranke. Sama sem takrat zapisala, da je bila ideja, da ona vodi SD, napaka. Čas je pokazal, da je res bila.

Danes je SD, kot radi rečemo, na “zgodovinskem dnu”. In zdaj vsi pričakujejo, da se bo na prihajajočem kongresu z novim vodstvom odlepila od tega dna. Če se bo. Za to bo namreč treba narediti bistveno več kot samo to, da Fajonova gre. In da na čelo stranke pride nova oseba.  

Sama sicer mislim, da ima stranka za lastno konsolidacijo potencial. Ki pa sam po sebi ne obeta sprememb. Za te bo treba narediti še marsikaj drugega. Nekaj zelo konkretnih reči.

Litijska

Danes vsi trdijo, da je “zgodovinsko dno” SD povezano z afero Litijska. Nastaja vtis, da bi bilo vse v redu, če se to ne bi zgodilo. Fajonova bi še naprej vodila stranko. Stranka bi bila še vedno uspešna. (Kar v resnici pomeni počasi vedno neuspešnejša.) Tisti, ki se sprašujejo, “kaj so nam storili”, se ne bi soočali s tistimi, ki se sprašujejo, “kaj smo si mi sami storili”. Izredni kongres ne bi bil potreben. Vse bi bilo mirno. Utečeno. Brez večjih pretresov. Predsednica bi s svojimi rdečimi oblačili še vedno kazala svojo politično orientacijo. In stranka bi pred vsakimi volitvami še vedno trepetala. In dosegala vedno slabše in slabše rezultate. 

Toda vedno slabši rezultati bi ostali. Vedno slabši rezultati so za SD že nekaj časa zgodovinski trend. Da pripisujejo krivdo za krizo v stranki aferi Litijska, je laž. Preusmerjanje pozornosti od dejanskih vzrokov za težave stranke na eno samo afero.

Niti slučajno ni v redu

Da ne bo pomote: ta afera za SD ni bila prijetna. Bi se pa sčasoma morda pokazalo, da je bila ena od najboljših stvari, ki so se stranki lahko zgodile. Ker bi brez te afere SD še kar naprej živeli v samozadovoljstvu in prepričanju, da je vse v redu.

Čeprav z SD že dolgo marsikaj niti slučajno ni v redu.

To samozadovoljstvo in prepričanje, da je “kljub manjšim težavam” v resnici vse v redu, je poosebljala prav Fajonova. Jedro problema SD je namreč razmišljanje: “S stranko je vse v redu. Obstajajo sicer problemi, ki pa se jih po najboljših močeh trudimo odpraviti.”

To je jedro problema. Jedro nerazumevanja situacije, v kateri je stranka že kar dolgo. Problem stranke je identičen kot problem Fajonove: forma, ki želi ugajati. Tudi z uporabo rdeče barve.

A če pogledamo podrobneje, hitro ugotovimo, da za formo ni vsebine. Ne v smislu volilnih programov. In podobnih papirnatih praks. Papirje že napišejo. Programe in letake tudi. Toda za papirji, programi in letaki ni dejanske socialne vsebine. Kar obstaja, je samo podoba. Imidž. Kar je Fajonova odlično utelešala. Prijeten, korekten, všečen, navidez levo orientirani videz. Za katerim pa ni bilo nič. Razen izgrajevanja lastne politične kariere.

Redefinicija

Kar je eden ključnih problemov Socialnih demokratov. Ko se je stranka odločila, da postane SD, je namreč morala redefinirati svojo (socialistično) vsebino. Redefinirala pa jo je tako, da je postala salonska levica. Del njenega članstva, vodstvo pa skoraj brez izjeme razume status leve stranke zgolj kot možnost za izgrajevanje lastne politične kariere.

To pa zahteva določene lastnosti. Prva je konformizem, druga je všečnost, tretja pa odsotnost načel. Odsotnost načel vodi v spore, spori pa ovirajo izgrajevanje osebnih političnih karier. Četrta lastnost je opustitev vsake res leve politične vsebine, ideje ali orientacije. Peta je enačenje uspešnosti stranke z uspešnostjo političnih karier njenih voditeljev. In še bi lahko naštevali.

Našteto dovolj jasno kaže, kako delujejo SD po svoji samoredefiniciji. Postali so stranka brez resne politične vsebine. Posebej tiste, ki sodi v politično levico. Vsebino je zamenjala s kreacijo videza. In osebnih političnih karier svojih voditeljev. Ali drugače: stranka je bila ugrabljena in zlorabljena s strani njenega vodstva v korist individualnim političnim karieram taistega vodstva. Postala je sredstvo za izgrajevanje teh karier. Res je: Fajonovi je SD odlično služila. Brez nje bi bila še vedno anonimna. Brez politične kariere.

Ni dovolj prostora

Iz tega pa je tudi že jasen odgovor na vprašanje, zakaj se politične stranke brez vsebine, ki brez izjeme sodijo v nekakšno politično sredino, ne združijo v eno samo stranko: ker ena stranka potrebuje le eno strankarsko elito. Samo eno strankarsko vodstvo. Več strank pa jih potrebuje več. V eni eliti in enem vodstvu pa ni dovolj prostora za politične kariere vseh zainteresiranih. Zato je treba pri življenju ohranjati čim več strank. Brez njih ni politične eksistence političnih elit. Političnih voditeljev. To je eden od ključnih razlogov za obstoj večstrankarskega sistema. V tem sistemu so politične stranke instrumentalizirane za osebne politične koristi in kariere voditeljev. In Fajonova pooseblja to logiko. Čeprav se sama tega najbrž ne zaveda. Politična lucidnost ni bila nikoli njen razpoznavni znak.

Vrnitev k levi politični vsebini

Članstvo Socialnih demokratov je prepoznalo to dejstvo in odsotnost politične vsebine. Volivci pa tudi. Zato so stranki namenili počasni zaton. Očitno se niti članstvo niti volilci ne strinjajo z dejstvom, da so edini razlog za obstoj stranke politične kariere njenega vodstva. Nasprotno. Članstvo in volivci hočejo politične vsebine, ki zadevajo njih. Njihove probleme. Njihove eksistencialne probleme.

Iz doslej zapisanega je seveda tudi jasno, kaj je rešitev za SD. Vrnitev k politični vsebini. Levi politični vsebini. Slovenski levi politični vsebini. 

Se pa bojim, da danes skoraj nihče več ne ve, kaj naj bi to sploh bilo.