Minil je že skoraj en teden, odkar se končal letošnji Festival dokumentarnega filma. Videl sem samo pet filmov: Lebensborn in Jano Džuban — torej Zajeti v izviru: Slovenski otroci Lebensborna in —  ter Labudovića (Nesvrstani: Dosje Labudović), o katerih sem že pisal, dolžen pa sem še Total Trust in Fantastično napravo.

Sledi torej še nekaj filmskih pripomb o zadnjih dveh in gospodinjski pomislek.

Zadnja dva filma sta bila tematsko zanimiva, to pa je tudi bilo vse. Informativna. Zlasti Popolno zaupanje o informacijski represiji na Kitajskem (da analogne niti ne omenjam). Po filmu je selektor Simon Popek vodil pogovor s poznavalcem digitalij Lenartom J. Kučićem. Izvedeli smo, da je bil Popek v Singapuru, Kučić pa v Šanghaju.

Bolečina in užitek

No, eden od highlightov FDF je bila žalostna resnica, na katero je v dialogu spomnil Kučić in ki jo je verjetno pobral iz znamenite knjige Neila Postmana Amusing Ourselves to Death: Public Discourse in the Age of Show Business (1985):

“Orwell se je bal tistih, ki bi knjige prepovedovali, Huxley pa se je bal, da sploh ne bi bilo več razlog za prepovedovanje knjig, ker jih nihče več ne bi hotel brati. Orwell se je bal tistih, ki bi nas prikrajšali za informacije, Huxley pa se je bal tistih, ki bi nam jih dali toliko, da nam ne bi preostalo drugega kot pasivnost in egoizem. Orwell se je bal, da bi nam resnico prikrili, Huxley pa, da bi se resnica utopila v morju irelevantnosti. […] Huxley je še dodal, da so v 1984 ljudje pod kontrolo tako, da jim povzročajo bolečine, v Krasnem novem svetu pa tako, da jim omogočajo užitek. Skratka, Orwell se je bal, da nas bo uničilo to, kar sovražimo, Huxley pa, da nas bo uničilo to, kar imamo radi.”

Mi nismo bogi disidenti

To je seveda še kako res, ampak po mojem gre za nesporazum. Celo najbolj ozaveščeni med nami se le komajda zavedajo, da z nami manipulirajo in da se jim celo z veseljem pustimo manipulirati. Ampak del te manipulacije je tudi to, da se zato, ker smo na Facebooku in X-u in ker algoritmi in boti sledijo našim preferencam in navadam, počutimo take reveže kot tisti Kitajski disidenti, ki jih iz ideoloških razlogov totalitarno onemogočajo ali celo dobesedno zapirajo.

Tišina razuma, tišina kulture

Dansko-švedska koprodukcija Fantastična naprava ima nekaj zelo dobrih nastavkov, ni pa izpeljana do konca. Izum fotografije v prvi tretjini 19. stoletja in filma na prelomu v 20. stoletje je na začetku zgledalo fascinantno, ni pa še bilo očitno, da gre za radikalen civilizacijski premik, ki mu v zgodovini z izjemo tiska in interneta ni para. Tem temeljnim spremembam vizure na začetku film še nekako sledi, pozneje pa od njega ne ostane nič drugega kot nekakšen the best of YouTube bizarnosti.

Kar zadeva nagrade, nisem presenečen, da je zmagal film Tišina razuma makedonske režiserke Kumjane Novakove — o množičnih posilstvih med vojno v Bosni. Nisem gledal, ampak kar mene zadeva, bi moral zmagati Lebensborn. Pa seveda ni mogel, ker je bila nagrada politično (korektno) dodeljena podaljšku ali nastavkom genocida v Bosni. Tako pač je, če je glavni medijski sponzor Amnesty International. Morda je to moralno in zgodovinsko prav, ni pa kulturno prav. 

Pa še plakat

In če že omenjam vizualije, naj si dam duška še o diletantskem plakatu 26. FDF.

Skratka: leva moška roka oz. dlan, ki z dvema prstoma (kazalcem in sredincem), uperjenima stran od nas pod kotom 90°, oponaša pištolo. Človek nosi na zapestju neko retro ročno uro — neprepoznavne znamke, očitno analogno —, katere kazalci kdo ve zakaj kažejo 20 minut čez 2. uro, oblečen pa je v črno obleko, izpod katere gleda bela srajca z manšetnim gumbom.

Resno? Zakaj je bila potrebna ali vsaj dopuščena ta grdota? Jim ni nič nerodno? 

V petindvajsetletni zgodovini FDF je morda bil že kdaj hujši plakat, ampak kdo bi se tega spomnil. In po mojem je prav to razlog, da si vodstvo festivala — da ne rečem osrednja, eminentna slovenska kulturna institucija — upa odobriti tak zmazek. Računajoč na to, da si ne bomo zapomnili. Da publika v bistvu hodi gledat filme in je ne zanima vizualna oprema prireditve. Da ne bo pokvarilo filmskega užitka. Da bo to zmotilo samo kakega nergača, ki nima pametnejšega dela, kot da šimfa nekaj, česar večina ne vidi. Kdo bi se s tem ukvarjal?

O slabih prevodih pa naslednje leto (če se ne bodo popravili).