Pa smo končno morda le slišali resnico: “Svetovni red, ki temelji na pravicah, je nehal obstajati. Ni ga več. Obstaja samo še zakon džungle.”

Tako je v petkovo Centrifugo na Valu 202 njen avtor Aleš Smrekar vključil izjavo britansko-pakistanskega intelektualca, političnega aktivista, pisatelja, novinarja in zgodovinarja Tariqa Alija, ki je v ponedeljek nastopil v Cankarjevem domu. Pri vsem tem, kar se zdaj dogaja po svetu, mnogi mislijo, da če nekaj počnejo Američani, Izraelci, Rusi … — zakaj ne bi to počeli tudi mi? Če boste vi sovražili nas, bomo mi sovražili vas. Quid pro quo. Nekaj za nekaj.

Mogoče bomo dejstvo o svetovnem kaosu laže sprejeli, saj ga je izrekel nekdo iz tujine. Pri nas je pač tako, da težko verjamemo nekomu, ki prihaja iz domačih logov. Še posebej iz političnih. Če prihaja z desne, velja za populistično natolcevanje, ki se mu posmehujejo na levi. Če prihaja z leve, pa mu očitajo nepremišljeno, politično nezrelo komunistično zablodo.

Spiralna logika

Smo res obsojeni na perpetuum mobile? Na to neskončno kroženje sovraštva in nasilja? Se res ne moremo izviti iz tega norega krogotoka in doseči boljšo, trajno rešitev? Kaj se mora še zgoditi, da bomo znali preseči to spiralno logiko in poiskati novo pot?

Svetovni red, ki temelji na pravicah, morda še ni popolnoma prenehal obstajati. Morda se je Tariq Ali prenaglil. Morda se moti. Morda je nekoč trdni svetovni red samo zastarel. Morda je potreben prenove, prilagoditve novim realnostim in izzivom? Čeprav se zdi, da prevladuje zakon džungle, bi bilo prav ohraniti vero, da imamo še vedno moč, da odločamo o svoji usodi. Upam, da jo imamo. In tudi razum, da bomo znali pravilno izbirati med sovraštvom in razumevanjem, med nasiljem in spravo.

Sovražiti je lahko

A to zahteva pogum in predanost. In trdo delo. Ljudi, ki jih ne maraš ali ne razumeš, je najlaže sovražiti. Veliko laže kot spoštovati tiste, ki jih imaš rad.

To od nas zahteva, da izstopimo iz cone udobja sovraštva in se odpravimo na pot iskanja skupnih točk in rešitev. Razumevanja in spoštovanja. To zahteva odločitev, da zavrnemo slepo maščevanje in si prizadevamo za pravičnost in mir.

Torej: namesto da sprejmemo kaos in zakon džungle kot neizogibno usodo, si raje prizadevajmo za oblikovanje boljšega jutri. Namesto da se prepuščamo cinizmu ali apatiji, spremenimo najprej naš zorni kot v možnost, da lahko kaj spremenimo. Morda je to edina pot iz spirale nasilja in sovraštva. Pot, ki zahteva našo skupno predanost in sodelovanje.

Priložnost za preobrazbo

Trenutek soočenja s krizo je morda v resnici priložnost za preobrazbo, ki jo potrebujemo. Tudi mi v Sloveniji. Iz tega, kar spremljamo v naših medijih, tudi nam preti resna nevarnost. Pri tem ne mislim na vojne, ki strašijo v Evropi in na Bližnjem Vzhodu. V mislih imam naše lastne male vojne. Pri nas. Na pretepe, ki jih mladi nasilniki izvajajo nad nedolžnimi sošolci. Na mladostnike, ki ukradejo avto in ga z nepremišljeno, človeku smrtno nevarno vožnjo neodgovorno obtolčejo. Notranja kamera v avtu ob tej nedoumljivi noriji beleži pogovor, smeh, objestnost, kletvice … Lahko se samo vprašamo, kakšne vzorce obnašanja so ti otroci dobili od staršev. V kakšnih razmerah so bili vzgojeni? Potem so tu še umori, o katerih lahko beremo in slišimo vse pogosteje. Ljubica umori ljubimčevo ženo. Mater štirih otrok. Umori med sosedi, umori v družinah.

Otroška pravljica

Skratka, džungla, v kateri si vsakdo jemlje svojo pravico urejanja reda. Institucije so razvrednotene. Ne samo naše, tudi svetovne. Ali še kdo verjame, da OZN lahko umiri trenutne napetosti? Ali še kdo verjame, da je Varnostni svet, v katerega smo pred kratkim ponosno vstopili kot nestalna članica, organ, ki bo z resolucijo zaukazal vojskujočim se stranem, naj se prenehajo pobijati? Ali še kdo verjame, da je Svetovna zdravstvena organizacija neodvisna in pravična institucija, ki dela dobro za zdravje ljudi na Zemlji? Je ravnanje matere Evropske unije pošteno in pravično? Sorazmerno do vseh grozot in dejanj?

Če pogledamo onkraj političnih barikad, pomislimo, ali smo resnično ujetniki tega cikla maščevanja in nasilja? Ali imamo priložnost v tej džungli še kaj spremeniti? Ali pa bomo ostali ujeti v začaranem krogu, v katerem velja pravilo quid pro quo? Je še priložnost, da izstopimo iz tega, presežemo delitve in vzpostavimo nov svetovni red, ki bo temeljil na spoštovanju, razumevanju, sodelovanju in solidarnosti? In gremo naprej?

Da smo vsi na istem planetu, povezani z istimi izzivi in zelo podobnimi sanjami, in da lahko samo skupaj ustvarimo boljšo prihodnost za vse, zveni skoraj kot otroška pravljica. Nadrealistično. Nedoumljivo. In vendar tako zelo nujno.