Kulumne
#komentarji #internet
Ukinitev anonimnih komentarjev? Ta WC vlak smo zamudili
Logo 29.04.2024 / 06.10

Desničarski politiki se znajo in hočejo izražati enako primitivno kot anonimni ološ, ki tvori jedro njihovih online privržencev.

Obstajata vsaj dva razloga, zakaj nekateri mediji še naprej omogočajo komentiranje. Prvi je komercialni, drugi pa načelni.

Ideja, da bi nek zakonodajni deus ex machina medije zlepa ali zgrda pripravil do tega, da ukinejo anonimne komentarje, ni nova. In čeprav se je precej medijev za ta ukrep že zdavnaj odločilo prostovoljno, se ta pobuda — ki jo v rednih intervalih vedno znova kdo pogreje — še vedno zdi bodisi revolucionarna ali usodna. Zakaj?

Zagovorniki prepovedi trdijo, da bi prepoved anonimnega komentiranja pomembno prispevala k očiščenju javnega diskurza. Nasprotniki kenslanja komentarjev pa svarijo, da bi ukrep okrnil svobodo izražanja.

Da je na internetu ogromno toksičnosti in primitivizma, se strinjajo eni in drugi. S to razliko, seveda, da so zagovorniki prepovedi prepričani, da bi ukinitev problem javnega govora rešila, tistim drugim pa se onesnaženje z javno izrečenim zdi sprejemljiva cena za svobodo govora. Ker da je v blatu, v katerem se te svinje valjajo, tudi veliko biserov.

Nekaj primerov

Problem, ki ga ne eni ne drugi ne vidijo — ali ne priznavajo —, pa je v tem, da je priložnosti za izražanje neumnosti, vulgarnosti, grobosti in sovražnosti dandanes obilo. Ukinitev anonimnih komentarjev na spletnih straneh medijev ne bi spremenila ničesar. Vsaj skoraj ničesar.

Če si v raziskovalne namene ogledamo aktualne anonimne spletne komentarje, bomo videli, da niso nič posebnega.

No, problem zase je, da smo se na to že navadili in da nas to podrhaljenje ne vznemirja več. Ampak ko sem si v zadnjih dneh v ta namen napaberkoval nekaj naključnih komentarjev, res nisem našel nič takega, česar ne bi bilo v izobilju tudi na Twitterju oz. na X-u.

Recimo: “Zdaj jim pri Golobu manjka še samo Alenka Bratušek ona ma že izkušnje ko se je borila za komisarko.” — “banda lopovov, 250 let Doba na kupu” — “a to stranko sploh se kdo jemlje resno ja ubogi tisti ki jo” — “Prišel bo dan k bo gospodarstvo reklo ne plačamo prispevkov ne plačamo ddv ne plačamo ene 3 mesece nič pa da vidmo…” — “Zakaj nima feredže, da be straši ljudi.” — “Novinarjev nimamo v Sloveniji. Imamo prevajalce Reutersa, CNN, AP.. in pisarje po nareku”. — “V ZDA iz Ukrajine že dolgo prihajajo civilisti v krstah. To so vojaški strokovnjaki višjih in nižjih rangov, ki so kot civilisti sklenili pogodbe z državo Ukrajino.. Od kod misliš so mrtvi civilisti sredi fronte ?!”

(To sem samo kopiral. Nič lektoriral.)

Komercialisti in dušebrižniki

Obstajata vsaj dva razloga, zakaj nekateri mediji še naprej omogočajo komentiranje. Prvi je komercialni. Gre za obiskanost spletnih strani. S številom klikov mediji ne samo merijo svojo družbeno in politično relevantnost, ampak na podlagi tega tudi nategujejo oglaševalce oz. agencije. Kar glede na nepreglednost in poljubnost plasiranja oglaševalskih sredstev ni težko. Komentiranje se medijem v tem smislu izplača, ker na ta račun iztržijo pač malo več. (Poudarek je na “malo”.)

Drugi razlog pa je načelne narave. Dušebrižniki, ki jih skrbi, da bi omejevanje objavljanja mnenj škodilo družbeni klimi in še prav posebej prizadelo že tako ali tako načeto demokracijo, niso samo desničarski svobodnjakarji. To verjamejo — pa čeprav samo za vsak slučaj ali čeprav samo iz mnenjskega oportunizma, da bi izpadli demokratični — tudi mnogi levičarji. In tudi nekateri uredniki in drugi medijski odločevalci.

Kletni konjiček

Primere patološke dezinhibiranosti pri javnem izražanju mnenj najdemo na obeh ekstremih politične polarizacije. Tu ni razlik. Je pa jasno, da količinsko — torej v intenzivnosti in primitivnosti — prednjačijo desničarji. Na desnem polu je tega precej več. Tako pri posameznikih, ki jim je to kletni konjiček, kot tudi v medijih.

Res pa je še nekaj. Vodilni slovenski desničarski politiki so živ dokaz, da mnenjska podrhaljenost anonimnih komentatorjev lahko prehaja tudi v javni diskurz in ga degradira. In nanj vpliva. Vodilni slovenski desničarski politiki se včasih namreč znajo in hočejo izražati enako primitivno in vulgarno kot anonimni ološ, ki tvori jedro njihovih (online) privržencev.

Prakse imamo veliko

Skratka, primitivno in vulgarno izražanje na družbenih omrežjih je zaščitni znak desničarjev. Tudi politično etabliranih. Tega ne delajo samo zato, da bi šuntali svoje volilce, ampak tudi zato, da bi zgražanje, ki ga s tem provocirajo, prikazovali kot totalitaren napad na svobodo izražanja in govora. Vljudno zadržanost sredinskih in levih politikov denuncirajo kot PR, če že ne manipulativno nakladanje. Kar seveda ni neres.

A kot rečeno: s kenslanjem komentarjev ne bomo dosegli ničesar. Ta WC vlak smo zamudili že pred desetimi leti in več. Zdaj se bomo s tem sranjem pač morali naučiti živeti. Prakse imamo veliko.

NAROČI SE
#komentarji #internet
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke