Zmeda je bila popolna. Nekdo se je domislil neslane potegavščine, da bo včeraj prišlo do streljanja v nedefinirani slovenski šoli. Čeprav je kreten objavo že po nekaj minutah izbrisal, je po zaslugi varuhov javnega reda in miru za to vendarle izvedela cela Slovenija.

Pod oznako varuhi javnega reda in miru ne mislim samo policije, ki se ji je zdelo potrebno za vsak slučaj intervenirati s kao pomirljivim priporočilom, da bodimo v šolah in okolici samo malo bolj pozorni, sicer pa se obnašajmo normalno. Kot da se nič ne dogaja. Čeprav je cela Slovenija že kmalu začela paničariti. In ko se je enkrat oglasila policija, tudi pristojno ministrstvo ni moglo ostati tiho in je v podobnem intelektualno pedagoškem duhu pristavilo svoj lonček.

Svoje pa so predvsem prispevali mediji. Zlasti tisti senzacionalistični, ki jih vznemirjanje javnosti pač najbolj veseli. Ker se jim splača. Če že ni nesreča ali grozodejstvo, je pa ljudi vsaj strah. Strah je super. Vseeno, kdo ga razpihuje. Samo da nas je strah. Radi pomagamo.

Coup de grâce

Domnevna grožnja je bila objavljena kot anonimen komentar na enem izmed spletnih portalov.

V izogib tabloidnim psihozam bi pričakovali, da bodo v Sloveniji registrirani spletni mediji in ponudniki kakršnihkoli informacij že enkrat ukinili možnost komentiranja. Komentiranja nasploh, ne samo anonimnega. Tega itak ne rabimo, ker imamo družbena omrežja. Če pa gre komu za klike na domačem terenu, pa naj gre v klet in masturbira na kaj manj družbeno motečega in/ali škodljivega.

In če izdajatelji tega ne bodo storili prostovoljno, potem bomo od Ministrstva za kulturo upravičeno terjali, da anonimno spletno komentiranje kratko-malo prepove z zakonom. Razen ortodoksnih desničarjev ne bo nikogar, ki bi objokoval ta coup de grâce domnevnemu svobodnemu izražanju.

Toksična medijska brozga

Razsvetljeni rojaki se tolažijo, da se ves svet počasi pogreza v toksično medijsko brozgo, ne samo Slovenija. Ne pomislijo pa na dvoje.

Prvi problem je, da je prav naša preljuba domovina tista, ki je brez vsakršnih obrambnih mehanizmov pred temi zaskrbljujočimi procesi. Namreč brez vsakršnih novinarskih in kulturnih presežkov, ki bi nas pred tem bodisi psihološko in/ali intelektualno varovali — ali napredovanje tega sranja vsaj upočasnjevali.

Ne, ne, temu se raje prepustimo in poskusimo iz tega kaj iztržiti. Imejmo se fajn. Ne delajmo nič pametnega. Nikar ne ločujmo med resnimi mediji in kolektivno kloako. Med relevantnimi in nepotrebnimi informacijami, med verodostojnimi in spinanimi, kaj šele med koristnimi in kramo.

Clusterfuck

In drugič, če še niste opazili: v Sloveniji si vsakdo domišlja — vključno s profesionalci in celo z medijskimi akademiki —, da informacijski pogon vpliva na zaplankano deželico s pičlima dvema milijonoma življa v dobrem in slabem tako, kot vpliva na deset- ali stomilijonske države.

Kruta pomota! Slovenija je cluster (in obenem clusterfuck) mnenjskih balončkov. Tako kot je vsak pozitiven drekec-pekec prenapihnjen do evforičnih razsežnosti, je tudi vsaka negativnost prikazana in interpretirana kot katastrofa.

Slovenski smisel za realnost je totalno iztirjen. Merila so dekalibrirana. Izgubljamo občutek za to, kar je res pomembno, kar je res zaskrbljujoče, kar je res nevarno … — ali kar je na drugi strani super in nasploh razveseljujoče.

Včerajšnji strelski pohod, ki ga ni bilo, je nekaj podobnega kot tista naloga, ki je nek šolar ni čisto prav rešil in nad katero se je spet cela Slovenija presenetljivo zgražala — in to nad učiteljem, ki da frustrira pametno in nadobudno mladež!

Bog vam pomagaj, če nimate hujših problemov — osebnih ali družbenih —, kot da se je nekemu neznanemu otroku zgodila majhna krivica. Who fucking cares!