Pred dnevi so slovenski mirovniki podali pobudo, da bi k trem referendumom, ki jih bomo v kratkem deležni, dodali še referendum za izstop Slovenije iz Nata. Če bi pobudo zasledila dovolj zgodaj, bi jo brez zadržkov podpisala. A je nisem. Ker sem jo zaradi prezaposlenosti in dejstva, da sem v tujini, zasledila prepozno. Zato ji podporo izrekam na ta način.

O svojem stališču o neprimernosti slovenskega članstva v Natu sem pisala že velikokrat. Če povzamem: slovensko članstvo v Natu je neprimerno prvič zato, ker je to vojaška organizacija, ki služi realizaciji interesov zahodnega kolonializma in imperializma. NATO tega svojega osnovnega in ključnega cilja seveda ne more javno deklarirati. Ker bi to lahko odvračalo od članstva, mora NATO — tako kot vse politične organizacije — pač izvajati politično propagando. Lagati o svojih ciljih.

Mirovna organizacija?

Ključni del te strategije je prikrivanje dejanskih funkcij in ciljev. Zavijanje te vojaške organizacije v všečen ovojni papir. Ki je trenutno: NATO je mirovna organizacija. Ta mirovna organizacija se za mir dokazano bori tako, da neti vojne. Sodeluje v vojnah. In skrbi za realizacijo interesov vojaške industrije. Temu se na kratko reče: prodaja zahodnega orožja vsem, ki so ga pripravljeni kupiti. In kupiti so ga pripravljeni vsi, ki so v vojni.

Za vzdrževanje trga vojaške industrije je zato nujno, da je na svetu dovolj vojn. Dovolj držav, ki so v vojnah. NATO zato skrbi, da je na svetu dovolj držav, ki orožje potrebujejo. In so ga pripravljene kupiti po tako rekoč vsaki ceni.

Poleg držav v vojnah ta trg vzdržujejo tudi zahodne države članice. S tako imenovano “vojaško pomočjo”. Te države namenjajo milijarde za nakup orožja za države, za katere presodijo, da se v vojnah borijo na pravi strani. Kar pomeni: na strani Nata, na strani Zahoda, na strani vojne, na strani zahodne vojaške industrije.

Tisoči. Stotisoči.

Najnovejši primer te perfidne dejavnosti je zadnja ameriška vojaška pomoč, namenjena Ukrajini in Izraelu. Spet bodo milijarde ameriškega denarja namenjene profitom ameriške in zahodne vojaške industrije. Medtem ko bodo v vojnah umirali tisoči. Tisoči tudi od lakote. Tisoči od revščine. Tisoči zaradi ozdravljivih bolezni, za katere njihove države ne morejo kupiti zdravil. Milijarde, namenjene vojnam oz. nakupu orožja in profitom zahodne vojaške industrije, bi v hipu rešile trpljenje stotisočih.

A za to Zahodu ni mar. Zahod skozi trpljenje tisočev, stotisočev služi. In to je edino, kar ga zanima. Neglede na to, da realizacijo svojih problematičnih interesov zavija v celofan Demokracije in Svobode. To je to, kar počne tudi NATO.

Kolonija Zahoda

A to je šele prva skupina razlogov, zakaj Slovenija ne bi smela biti članica Nata. Druga skupina pa je povezana z dejstvom, da Slovenija kot članica ni bolj zaščitena in varnejša, kot govorijo slovenski politiki in slovenska vojska, ampak v resnici bolj ranljiva in izpostavljena.

Od slovenskih politikov ni mogoče pričakovati kaj drugega kot take neumnosti. Te so del njihove službe. Ki je: skrbeti za status Slovenije kot kolonije Zahoda.

Kolonije že po definiciji niso nikoli imele in tudi danes nimajo lastne neodvisne zunanje politike. Realizacija zunanje politike tistih, ki so jim podrejene, je normalni del položaja in nalog vsake kolonije. Tudi Slovenije. Za realizacijo ciljev kolonialnih metropol so politične elite v kolonijah nagrajene z večjim ali manjšim aplavzom gospodarjev. Slovenskim politikom zadošča že trepljanje po ramenih. Ki ga slovenski mediji navdušeno prenašajo. In obelodanjajo. Ne da bi se zavedali, da gre v resnici za sramoto, ki bi jo bilo treba prikriti.

Kot je vedno govoril Južnič: edina res neskončna stvar na tem svetu je človeška neumnost.

Večja in manjša verjetnost

Da smo Slovenci zaradi članstva v Natu bolj ogroženi in izpostavljeni, kot če ne bi bili člani, v zadnjem času dokazuje več dejstev. Teh niti nihče več ne prikriva. Tudi če ne omenjam Trumpove grožnje — ali čudaške ideje, kot pravijo nekateri —, da bi NATO moral vojaško obračunati s svojimi članicami, ki za oboroževanje ne namenijo dovolj velikega odstotka svojih državnih proračunov — in med katerimi je tudi Slovenija —, so dokazi o večanju vojaške ogroženosti Slovenije zaradi članstva v Natu na dlani, ko gre za vojno v Ukrajini.

Eden teh indicev je ideja, da bodo države, članice Nata, morale v Ukrajino poslati svoje vojake. Že res, da za realizacijo te pobude trenutno ni soglasja. Bo pa soglasje, ko se bo povečala verjetnost, da Zahod v vojni v Ukrajini ne bo realiziral svojih ciljev. In ta verjetnost se stalno povečuje. Ker če je cilj Nata, da v tej vojni premaga Rusijo, potem to pomeni uporabo jedrskega orožja.

Nato neti jedrsko vojno

Zahod tako prvo kot drugo možnost skupaj z Natom povečuje. Eden od dokazov so odobrene miljarde nove ameriške vojaške “pomoči” Ukrajini in Izraelu. Te milijarde ne bodo končale vojne v Ukrajini. Samo zaostrile jo bodo. In s tem povečale možnost za jedrski spopad. Ker če mora Zahod v vojni v Ukrajini premagati Rusijo, potem to pomeni jedrsko vojno. Tako razlaga evropska zastopnica interesov vojaške industrije Ursula von der Leyen. (Ali ni čudno, da nikogar ne skrbi, da EU vodi zastopnica interesov vojaške industrije?) Jasno je, da bi NATO in ostali, ki mu slepo sledijo, ob tem rekli, da takšno razmišljanje ne spravlja Evropske unije v nevarnost, temveč — nasprotno — zagotavlja njeno varnost EU. Tudi varnost Slovenije.

Kot je odlično izpostavil Žižek — ki zna spretno obelodaniti prikrite predpostavke raznih akterjev in govorcev: Zahod mora Ukrajino opremiti z jedrskim orožjem. To je dejansko stališče Zahoda. Kar pomeni, da bo Nato s svojimi članicami — tudi s Slovenijo — za zmago nad Rusijo v vojni v Ukrajini zanetil jedrsko vojno. In jo že neti.

Metoda 8. marca

Zdaj bi moralo biti vsem Slovencem in Slovenkam jasno, da mora Slovenija zaradi lastne varnosti izstopiti iz Nata. In to neglede na to, kaj o tem vprašanju govorijo prodani in/ali neuki slovenski politiki in kaj o tem vprašanju govorijo slovenski zastopniki interesov zahodne vojaške industrije.        

Skratka: nujno je treba pristopiti k vsem civilnodružbenim pobudam za solidarnost, mir in demilitarizacijo. Mir je namreč doma tam, kjer ni orožja. Orožje ne pomeni miru. Ampak vojno.

Namesto da se pričkajo o tem, kaj je rekel Žižek, naj slovenski mirovniki združijo svoje moči za to, da pobuda za izstop Slovenije iz Nata pride na seznam referendumov, ki nas v kratkem čakajo. In naj začnejo tudi konkretno delati, da se bo podpora Slovencev in Slovenk za članstvo v Natu znižala na (bistveno) manj kot 50 odstotkov. Morda ne bi bilo slabo ponoviti prakse, ki jo Inštitut 8. marec uporablja za zbiranje podpisov: vsak naj prepriča tri svoje prijatelje, da se pridružijo pobudi. Vsak od teh treh pa tri svoje prijatelje. In tako naprej.