Kulumne
#privatizacija #banke #NKBM
Podpiram Mogetov poziv k bojkotu NKBM. (Čeprav vem, da iz tega ne bo nič.)
Logo 30.04.2024 / 06.10

Če parafraziram: “Kaj je selitev sedeža banke v primerjavi z ropanjem državnega premoženja in razlastitvijo malih delničarjev?”

Občutek osramočenosti, da NKBM odhaja iz Maribora, je še tem večji, ker je banka zdaj v madžarski lasti. Kako hudiča se je to lahko zgodilo?
Sašo Bizjak/Večer

Občutek razprodaje Slovenije ali kolonizacije Slovenije je pošasten celo za izrazito nenacionalističnega, identitetno nonšalantnega in materialno malomarnega človeka, kot sem jaz. 

Rudi Moge — častni občan mesta Maribor, profesor matematike, nekoč ravnatelj Prve gimnazije in poslanec LDS, nenazadnje pa tudi eden od več kot stotisočih razlaščenih malih delničarjev NKBM — je zgrožen nad selitvijo sedeža banke iz Maribora v Ljubljano. Za Večer je izjavil, da “resno razmišlja, da bi dvignil vse svoje prihranke iz Nove KBM in jih prenesel v drugo banko”.

Korporativna neumnost

Da NKBM selijo iz Maribora v Ljubljano, je korporativna neumnost. Ampak naj parafraziram: kaj je selitev sedeža banke v primerjavi z ropanjem državnega premoženja in razlastitvijo malih delničarjev?

Če bi Mogetovi protestniški ideji sledili vsi komitenti NKBM, bi se banki to še nekako poznalo. Toda to bodo storili zelo, zelo redki. Poziv k bojkotu banke spominja na kljubovalnost aktivista Osvobodilne fronte pred strelskim vodom esesovcev, ki si strga prevezo z oči in tik pred zdajci zavpije: “Streljajte!”

In četudi bi NKBM bojkotirali vsi mariborski komitenti — in iz solidarnosti še tisti od drugod —, kam bi pa sredstva v tej svoji naivni načelnosti prenesli? V katero banko? Nobena nima več sedeža v Mariboru. Še več, nobena ni v večinski slovenski lasti!

Nadgradnja malodušja

Ogorčenje zaradi selitve NKBM iz Maribora v Ljubljano je nadgradnja že dodobra ponotranjenega malodušja zaradi nezadržnega kopičenja razlogov za kopnenje nacionalnega ponosa. Kot da nas ne bi dovolj frustriralo že to, da smo vse banke razprodali tujim investitorjem, nam zdaj vtirajo še sol na rano s selitvijo sedeža banke — ki že tako ali tako ni več slovenska — iz mesta, kjer je pod različnimi imeni (in lastniki) delovala več kot stoletje in pol!

Če pomislim na vsa ta slovenska podjetja, ki smo jih ustvarili in znali dovolj dobro upravljati, potem pa pustili propasti ali za drobiž razprodali kao bolj veščim in podjetnim tujcem, me je dejansko sram priznati, da sem Slovenec. Da pripadam narodu mojstrov preživetja, za katere je višek podjetnosti iznajdljivost in zadovoljstvo z malim. Narod, ki je gospodarsko vse zafural. In obenem narod, ki mu vse to ne preprečuje, da ne bi kar naprej jadikoval, da ni nič več naše in da gre vse k vragu.

Raznarodovalna poteza

Selitev sedeža NKBM je sicer gola formalnost, ki pa ima močan čustveni naboj in simbolični pomen. Odločitev OTP banke deluje kot sovražna, tako rekoč raznarodovalna poteza, ki mestu jemlje del identitete.

Ampak kateremu kapitalskemu kretenu bi lahko prišlo na misel, da bo taka navidezna malenkost — s katero pa bo delniška družba le nekaj prišparala ali si vsaj poenostavila delo — ljudi tako razburila? In kaj potem, če so ljudje identitetno razburjeni? Za božjo voljo, banka ni zato tukaj, da bi skrbela za identitetno zadovoljstvo komitentov. Čvek v tem duhu slišimo samo v njihovih reklamah in PR sporočilih. 

Občutek osramočenosti, da NKBM odhaja iz Maribora, je še tem večji, ker je banka zdaj v madžarski lasti. Kako hudiča se je to lahko zgodilo? Ali nismo bili Slovenci — tudi kot Jugoslovani — že davno, predavno naprednejši, svobodnejši, podjetnejši od ubogih Madžarov, ko so ti še ječali pod sovjetskim škornjem? Kaj se je zgodilo v teh trideset-plus letih, da nas kupujejo Madžari? WTF! Kaj je šlo narobe? Kaj smo naredili narobe? 

Pa lep pozdrav na Notting Hill

Morda se še kdo spomni, da se je leta 2001 ob privatizaciji za nakup NKBM zanimal konzorcij Aktive Group. Iz tega seveda ni bilo nič, ker je Darko Horvat veljal za hudega šarka, če že ne za tajkuna.

Meni se ni zdela slaba ideja, da bi NKBM ostala (tako rekoč) v štajerski lasti. Ampak v Sloveniji smo hoteli biti principielni in pošteni in smo pri razprodaji upoštevali tudi moralne, moralistične kriterije. Kako je recimo nekdo zaslužil svoj prvi milijon mark ali evrov. (Nihče na pošten način, se razume.)

No, triindvajset let pozneje se banka seli v Ljubljano. Tako kot se je Horvat že prej preselil na Notting Hill.

Pa še nekaj off-topic je priplavalo na površje spomina ob branju te moje stare kolumne za Finance: desettisoči Mariborčanov so takrat enkrat zbirali podpise proti tedanjemu ministru za okolje (Janezu Kopaču), ki je hotel ustanoviti — in nazadnje tudi ustanovil — Holding slovenskih elektrarn (HSE) v Ljubljani in ne v Mariboru. 

Nič takega

Ponavljam: kaj se je zgodilo?

Ah, nič takega. Pustili smo se kolonizirati. Kapitalskim centrom moči. Na internetu lahko še danes najdete izjavo tedanje uprave NKBM v zvezi z razlastitvijo:

“Naša država je v zvezi s sanacijo bank zavezana pravilom, ki veljajo za državne pomoči v EU. Ta pravila določajo, da lahko država v okviru sanacije dokapitalizira banko šele, ko identificirano izgubo banke najprej v celoti pokrijejo obstoječi lastniki kapitala, to se pravi delničarji ter imetniki podrejenih instrumentov. […] Žal pa je bilo v preteklosti premalo pozornosti namenjeno temu, da bi delničarji, predvsem mali delničarji […] bili bolje poučeni o tveganjih, ki jih prinaša lastništvo delnic in hibridnih oz. inovativnih obveznic.”

No, to. Nesramno in neumno. Je pa seveda po reglcih. In to je za oblasti vseh časov glavno. Ne pa občutki ljudi v nekem mestu in v neki državi.

NAROČI SE
#privatizacija #banke #NKBM
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke